TFL Vsebine / TFLGlasnik

Podjetniki zelo dobro zaznavamo, kaj vse se je spremenilo v našem ožjem okolju: odvisni smo od naše lastne uspešnosti, kar pomeni, da imamo dober produkt, ki ga znamo prodati, trudimo se z ekipo, ki jo šolamo in ustrezno nagrajujemo, imamo vizijo in vemo, kam gre naš razvoj. Vse to se pozna na zadovoljstvu in seveda tudi rezultatih. Verjamem, da bo analiza bilanc podjetij za minulo leto, ki so že znane, za vso Slovenijo potrdila vse te izboljšave, tudi kapitalsko ustreznost znotraj zadolženosti, skratka rast in vse dobro. Seveda pa tudi več plačanih davkov v proračunu.

 

Zaznavamo pa tudi, kaj se je spremenilo v širšem okolju. Politika nas ne zanima kaj dosti, dnevne novice so precej nezanimive. To je dobro. Pomeni, da se ukvarjamo s svojimi izzivi in da podporno okolje nekako funkcionira. Podporno ne v slabšalnem pomenu, pač pa v tistem, da gospodarstvu kot ključni dejavnosti zagotavlja okolje, v katerem lahko deluje: dober davčni sistem, podjetniško financiranje, zdravstvo, šolstvo, pokojninski sistem, ki bo dobro prenesel prihajajoče staranje prebivalstva in zmanjšano število delovno aktivnih.

Pa je res tako?

Nekaj zelo pozitivnih ukrepov se je že zgodilo, posebno na finančnem področju s spremembo dohodninske lestvice, obdavčitvijo regresa in še čim, na gospodarskem z gradbeno zakonodajo in še kaj bi se našlo. Veliko in hitro za devet mesecev delovanja. A problem je drugje. Javni sektor ostaja svet zase. Pravila delovanja, ki bi veljala zanj na način, kot veljajo za gospodarstvo, ne delujejo.

Najprej učinkovitost. Kdo jo sploh meri, kdo jo nagrajuje in kdo kaznuje? Postavitev procesov dela zahteva dobre menedžerje in predvsem jasne cilje. Kaj od tega imamo?

Delovna razmerja in zaposleni. Že v času krize, ko je gospodarstvo doživljalo stečaje in odpuščanja delavcev, je zaposlenost v javnem sektorju rasla. Neverjetno. Tako takrat kot tudi zdaj pravijo, da je praktično nemogoče odpustiti zaposlenega v javnem sektorju. Kako je to mogoče? Si predstavljate, kakšen privilegij je to za zaposlene? In seveda predvsem kakšna mora za vse tiste v javnem sektorju, ki želijo kaj storiti – in ni jih malo, poznam jih nekaj – pa zaradi zapletenih postopkov in velikokrat obtožbe mobinga tega potem rajši ne izpeljejo. Da imajo mir. Na prihodkih in plačah pa se to nikjer ne pozna, seveda, saj so financirani iz proračuna. Pa pustimo ob strani vse »obvezne« zaposlitve iz strankarskih naslovov. Kje je šele produktivnost? Pa na primer število dni dopusta. Veste, da ima po veljavni zakonodaji zaposleni v javnem sektorju, ko dopolni 50 let, dodatnih pet dni dopusta? Marsikdo je z vsemi drugimi kriteriji že na 40 dneh, to je kar dva meseca odsotnosti na leto.

Pravice, ki so v zadnjem času zelo poudarjene, je treba postaviti ob bok obveznostim in dolžnostim. Tu je nastal prepad, ki se samo še poglablja. Prepad med javnim in zasebnim sektorjem ter prepad med pravicami in dolžnostmi znotraj javnega sektorja. Kot dva svetova. Zato je notranja ureditev dobrega vodenja javnega sektorja ključni izziv, ki je pred nami.

Pa plačni sistem. Nikakor se ne strinjam, da imajo predsednik vlade in ministri tako nizke plače, to je prav ponižujoče. A od njih pričakujemo, da so vrhunski, 24 ur na dan na razpolago, zasebno življenje postane javno, pa še za nadaljnje sodelovanje ni poskrbljeno. Enako velja za zdravnike. Za 1300 evrov neto po šestih letih zahtevnega študija s polno odgovornostjo za življenja ljudi po nekaj letih dela? Največja ironija je, da smo jim zaradi stalnih neurejenih sistemskih razmer in slabega pisanja o njih vzeli spoštljivost, kar pa je največja slaba usluga nam vsem. Dobre zdravnike bomo vedno potrebovali, vprašanje pa je, ali bomo potrebovali v ozadju skrite lobije in še kaj.

Priznanje, da je treba za vodilne in odgovorne postaviti lestvico drugače in seveda od njih zahtevati odgovornost, je ključno.

Seveda je marsikje tudi dobro, bolj iz zavedanja zaposlenih in marsikaterega odličnega vodilnega posameznika, ki se upa izpostaviti in doseči svoje cilje. Njim gredo vse čestitke.

Verjamem, da bomo vse to uredili. Če smo podjetja, bomo tudi javni sektor. A zdaj je zares pravi in skrajni čas.

Obstaja izračun, da v Sloveniji več kot triodstotna gospodarska rast omogoča (zaradi povečanega plačila davkov v proračun), da lahko država vzdržuje tak javni sektor, kot ga ima. To pa seveda ne pomeni, da je javni sektor optimalno organiziran. Iz primerjave z gospodarstvom vemo, da ni tako.

Država je odgovorna, da racionalno in premišljeno ravna z davkoplačevalskim denarjem. Še posebno takrat, ko ga je veliko. Ravno zato je nujno, da vse spremembe in optimizacije naredimo zdaj, da ne bo bolelo takrat, ko ta stopnja rasti ne bo več tako visoka. Pa nekaterih napovedih že prihodnje leto.