TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 55 Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/02) se razveljavi. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 31. člena, 44., 51. in 53. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 24. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti se zavrže. Pobudnik Zdravko Maržič sam nosi stroške postopka s pobudo.

Tako Ustava kot tudi Konvencija o otrokovih pravicah (KOP) zakonodajalcu dajeta pooblastilo, da z zakonom uredi nadomestno varstvo otrok, ki so iz različnih razlogov prikrajšani za izkušnjo družinskega življenja v svoji lastni družini. Zakonodajalec je v okviru izvrševanja tega pooblastila sprejel zakonsko ureditev, ki določa pogoje za izvajanje rejniške dejavnosti, postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje te dejavnosti, način izvajanja rejniške dejavnosti in njeno financiranje ter druga vprašanja, povezana z izvajanjem rejniške dejavnosti (prim. 1. člen Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti - ZIRD). Gre za eno od tistih področij, pri urejanju katerih ima zakonodajalec široko polje presoje. Ustavnosodna presoja takšne zakonske ureditve je zato zadržana. Temeljne določbe o institutu rejništva vsebuje Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Izvajanje rejniške dejavnosti je podrobneje urejeno v ZIRD. Sistemsko gledano je izvajanje rejniške dejavnosti umeščeno v izvajanje storitev institucionalnega varstva, določenih v 16. členu Zakonu o socialnem varstvu (ZSV). Posebnost rejništva je v tem, da se izvaja v drugi družini in ne v javnem socialno varstvenem zavodu ali drugi pravni in fizični osebi, ki pridobi koncesijo na javnem razpisu. Prav zaradi te specifičnosti je izvajanje rejniške dejavnosti posebej urejeno in izvzeto iz splošne ureditve izvajanja javne službe institucionalnega varstva. Rejništvo je odplačno razmerje: rejnik dobi za svoje delo rejnino. Tako znesek materialnih stroškov za rejenca kot tudi plačilo dela rejnika sta v ZIRD določena v fiksnem znesku. Po oceni Ustavnega sodišča je država dolžna s sredstvi, ki jih namenja za preživljanje rejencev, tem otrokom zagotoviti primeren standard. Pri tem ne gre spregledati, da poleg sredstev, ki jih država nameni za preživljanje rejencev, še vedno obstaja dolžnost staršev, da prispevajo za preživljanje svojega otroka. Medtem ko so materialni stroški v neposrednem interesu otroka (rejenca), to ne velja za plačilo dela rejnika. Po oceni Ustavnega sodišča je treba upoštevati, da gre pri rejništvu za obliko družinskega varstva, ki je ni mogoče primerjati z nobeno drugo obliko zaposlitve. Zato tudi za plačilo dela rejnika ne morejo veljati enaki kriteriji, kot veljajo za druge oblike zaposlitev. Prav ta osebni element daje rejništvu specifičen značaj, zaradi katerega ni mogoča primerjava, za katero se zavzema pobudnica. Rejniška dejavnost pomeni nadomeščanje oziroma prevzemanje nalog družin, te naloge pa niso in po svoji posebni naravi tudi ne morejo biti organizirane kot delovni proces. Ker torej gre za različne položaje, je očitek pobudnice o neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave neutemeljen. Pobudnica zatrjuje tudi neskladje drugega odstavka 31. člena ZIRD z 69. členom Ustave, vendar z navedbami o tem, da rejnik daje pri svojem delu na razpolago vse svoje premično in nepremično premoženje, za kar ni predvideno nikakršno plačilo oziroma povračilo, tega neskladja ne more utemeljiti. Kar zadeva 44. člen ZIRD, ki določa, da je rejniška pogodba pisna pogodba, ki jo po izvršljivosti odločbe o oddaji otroka v rejništvo skleneta pristojni center otroka in rejnik za posameznega rejenca, pa pobudnica ne pojasni, v čem vidi neskladje z Ustavo. ZIRD v 55. členu določa, da je rejnik, ki je rejenčev sorodnik, ni upravičen do plačila dela. Pri presoji skladnosti te zakonske določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave je treba odgovoriti na vprašanje, ali gre pri izvajanju rejniške dejavnosti s strani sorodnikov na eni strani in s strani oseb, ki niso sorodniki, na drugi strani, za enake dejanske položaje, ki zahtevajo enako obravnavanje. Po oceni Ustavnega sodišča je odgovor pritrdilen. Dejstvo, da otrokovemu sorodniku ni treba kandidirati v postopku za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi utemeljeval razlikovanje glede plačila za opravljeno delo rejnika. Otrokov sorodnik se za izvajanje rejniške dejavnosti ne odloči samostojno, temveč ga k temu pozove center za socialno delo, ki oceni, da je tovrstna oblika rejništva v otrokovo korist. Zato kandidiranje za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejništva v tem primeru sploh ni aktualno. Iz navedenega izhaja, da to tudi ne more biti razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog za različno ureditev glede plačila za opravljeno delo. Ustavno sodišče je zato določbo 55. člena ZIRD razveljavilo.