TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 20 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 101/05) je v neskladju z Ustavo. Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka te odločbe smejo upravičenci iz 559. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94), ne glede na rok iz tretjega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 - ur. p. b., 43/04, 96/04 - ur. p. b., 101/05, 8/06 - ur. p. b. in 14/07), zoper sodne odločbe, ki so postale pravnomočne pred 1. 1. 1995, to je pred uveljavitvijo Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94), in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. člena sklepa Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda, da se konstituira v Slovenski narodni osvobodilni odbor z dne 16. 9. 1941 (Slovenski poročevalec z dne 20. 9. 1941, leto II, št. 18), Odloka slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev (Slovenski poročevalec z dne 1. 10. 1941, leto II, št. 19) in Pravilnika za organizacijo, poslovanje in postopek brigadnih in odrednih vojaških sodišč z dne 5. 8. 1943 se zavrže.

Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-247/96 z dne 22.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 195) pozvalo zakonodajalca, naj rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 559. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - ZKP/94) čim prej podaljša. Zakonodajalec je z novo prehodno določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 101/05 - ZKP-G) med drugim določil, da je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti ponovno vložiti. Vendar je to možnost omejil le na primere obsodb na podlagi takstativno določenih zakonov oziroma taksativno določenih kaznivih dejanj. To najprej pomeni, da roka iz 559. člena ZKP/94 ni podaljšal na način kot izhaja iz navedene odločbe Ustavnega sodišča. Nadalje to pomeni, da upravičencem iz 559. člena ZKP/94 ni v celoti ponovno zagotovil možnosti, da bi zoper vse sodne odločbe, ki so postale pravnomočne pred uveljavitvijo ZKP/94, tj. pred 1. 1. 1995, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. S tako ureditvijo je povzročil upoštevno število primerov, ki za prizadete pomenijo po eni strani nastanek pravne praznine in s tem kršitev načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in po drugi strani ogrožajo njihovo zaupanje v pravo, kar je v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave). Zato je Ustavno sodišče presodilo, da je veljavna zakonska ureditev upoštevnega dela kazenskega postopka v nasprotju z 2. členom Ustave, ker še vedno ne omogoča odprave vseh v procesnem in v vsebinskem smislu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov medvojne in povojne oblasti, in odprave teh odločb v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, v konkretnem primeru v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče je zato lahko izdalo le ugotovitveno odločbo. Ker pa zaknodajalec po navedeni odločbi Ustavnega sodišča ni sprejel ureditve v skladu z drugim odstavkom 14. člena Ustave, je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. Ker je Ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe, lahko pobudnica ponovno vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato pravnega interesa za presojo izpodbijanih aktov ne izkazuje in je bilo treba njeno pobudo za začetek postopka za oceno njihove ustavnosti zavreči.