TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 1413/2016-15 z dne 6. 6. 2017 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2.

Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen.

29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Breme dokazovanja obstoja samega dohodka in njegove višine sta na davčnem zavezancu. Pri ugotavljanju dobička in obdavčitvi po tem zakonu se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.

Ob pravilni razlagi navedene določbe je mogoče izključiti le tiste odhodke, ki glede na navedena dejstva (neobičajnost itd.) očitno kažejo na to, da odhodek ni mogel biti namenjen doseganju prihodkov po tem zakonu. To dokazovanje pa bremeni davčni organ, saj ni mogoče od davčnega zavezanca pričakovati, da bo v zvezi z vsakim odhodkom, glede katerega je dolžan dokazati njegov dejanski obstoj in višino, tudi ugotavljal in dokazoval, kakšno je sicer nastopanje drugih subjektov na trgu, primerjal njihovo običajnost z drugimi dejavnostmi itd.

Zgolj sama višina odhodkov in s tem povezana ocena njihove nepotrebnosti zaradi višje cene od drugih primerljivih storitev na trgu ne more biti izključna podlaga za njihovo davčno nepriznavanje na podlagi 29. člena ZDDPO-2.

Odločitev o tem, ali je določen odhodek poslovno smotrn ali ne, je primarno stvar poslovne avtonomije pravne osebe in ne temelj vprašanja (ne)upoštevanja pri obdavčitvi na podlagi ZDDPO-2. Le če bi višina odhodka, ki je sicer namenjen za ustvarjanje prihodkov, kazala na to, da gre za zasledovanje tudi drugih ciljev (in da ima s tem odhodek tudi značaj privatnosti, kot predstavljeno zgoraj itd.), ali pa da gre za zlorabo davčnih predpisov (npr. za dosego prikritega izplačila dobička), je skladno z 29. členom ZDDPO-2 davčni organ pooblaščen, da dejansko nastali odhodek ne prizna pri odmeri davka od dobička na podlagi tega zakona.