TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Revident neutemeljeno napada lastno tožbo v njenem ugotovitvenem delu, ker predmet sklenjene sodne poravnave (res judicialiter transacta) ni istoveten s predmetom tožbe. Tako ne pride v poštev določba 323. člena ZPP in tudi ni bila storjena kršitev po 11. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Res lahko toženec vloži do konca glavne obravnave pri istem sodišču nasprotno tožbo med drugim, če je zahtevek le-te v zvezi s tožbenim zahtevkom ali če se zahteva z njo ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 189. člena ZPP). Vendar pa mora biti njegov zahtevek takšen, da se mu v nobenem primeru ne more zadostiti oziroma se mu ne more ustreči s tem, da bi se le zavrnil tožbeni zahtevek iz tožbe. Kadar lahko toženec doseže zavrnitev tožbenega zahtevka le s svojimi obrambnimi dejanji, ugovori, nasprotna tožba ni dovoljena. Tožba in nasprotna tožba v takšnem primeru trčita ob prepoved odločanja o zahtevku, o katerem že teče pravda (litispendenca) in ob prepoved odločanja o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno (res iudicata), za kar oboje gre v tej zadevi. Če tožnik zahteva, naj se ugotovi obstoj nekega pravnega razmerja (skupno premoženje na sporni nepremičnini), ne more toženec postaviti zahtevka, da to razmerje ne obstaja. In zlasti v tem primeru, ko je bilo s sodbo P 51/79 pravnomočno ugotovljeno, da je sporna nepremičnina skupno premoženje, ne more toženka postaviti zahtevka, naj se ugotovi, da ta ni skupno premoženje. Če bi sodišče dovolilo takšno nasprotno tožbo bi to pomenilo kršitev po 11. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.