TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v obsodilnem delu v prvi točki in sklep sodišča prve stopnje v tretji točki, ko se podredni zahtevek po nasprotni tožbi zavrže ter v izreku o pravdnih stroških razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v izpodbijani drugi točki potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (prav bi bilo tudi s sklepom) odločilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti in izročiti tožeči stranki triinpolsobno stanovanje št. ... v prvem nadstropju stanovanjske zgradbe v Mariboru, R.9, s pripadajočim kletnim prostorom. Zavrglo pa je zahtevek, ki ga je tožena stranka postavila v nasprotni tožbi, naj se ugotovi, da ima tožena stranka do ene polovice solastninski delež na pravkar omenjenem spornem triinpolsobnem stanovanju in podredni zahtevek, da so tožniki dolžni nerazdelno plačati toženi stranki znesek 5,550.000,00 SIT in to z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,050.000,00 SIT od 7.4.1990 dalje do plačila, od zneska 2,250.000,00 SIT od 2.2.1991 dalje do plačila, od zneska 2,250.000,00 SIT od 9.2.1991 dalje do plačila.

Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 440.722,50 SIT.

Tožena stranka v svoji pritožbi zoper zgoraj citirano odločbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje napadeno odločitev v prvi točki spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da prvostopno odločitev v tem delu razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, prvostopno odločitev iz druge točke izreka pa spremeni tako, da zahtevku nasprotne tožbe ugodi ali podrejeno ugodi podrednemu zahtevku nasprotne tožbe.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbi, ko napada prvostopno odločitev, da se primarni zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe, naj sodišče ugotovi, da ima tožena stranka enopolovični solastninski delež na spornem stanovanju, zavrže, ni mogoče pritrditi. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v drugi točki sodbe opr. št. P 761/95-38 z dne 5.6.1995 že odločalo o zahtevku tožene stranke, ki je tedaj glasil, da so tožniki dolžni izstaviti toženi stranki za vpis sposobno z.k. listino, na podlagi katere se bo v E knjigi zemljiške knjige vknjižila lastninska pravica na omenjenem stanovanju v korist tožene stranke do polovice celote. Ta odločitev je bila potrjena tudi na pritožbeni stopnji z odločbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 756/95-3 z dne 17.10.1995 in v reviziji z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 65/96 z dne 26.9.1996. Drugi odstavek 333. člena ZPP določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.

Pri presojanju ali gre za pravnomočno razsojeno stvar mora sodišče prve stopnje ugotoviti subjektivni element, to je, da gre za iste stranke in objektivni element, da gre za enak tožbeni zahtevek.

Tožena stranka je v tej zadevi že uveljavljala identičen tožbeni zahtevek, to je odločitev, da je tožena stranka solastnik spornega stanovanja do polovice. Za njegovo utemeljenost je navajala isti življenjski dogodek in enake elemente, ki so navedeni v obeh vlogah, s katerimi te zahtevke postavlja in utemeljitvah odločb, s katerimi so bili le ti zavrnjeni. Ker mora tožba po določilu 186. člena ZPP vsebovati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva na katera opira tožnik svoj zahtevek ter dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, ne pa tudi pravno podlago, so izvajanja tožene stranke v tej smeri irelevantna. Podlago za tožbo predstavlja določen objektivni življenjski dogodek, ne pa pravna konstrukcija, ki iz tega izhaja. Zato okoliščina, da se za določen zahtevek navaja več pravnih podlag, ne omogoča ponovnega odločanja o stvari.

V ostalem pa odločitvi sodišča prve stopnje ni mogoče pritrditi.

Preizkus zadeve pokaže, da v pritožbi očitana bistvena kršitev dejansko predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je napačno zavrglo tudi podredni zahtevek, ki ga je tožena stranka v ponovljenem postopku postavila v nasprotni tožbi in s katerim zahteva vrnitev tožeči stranki izročenih zneskov. Tako imamo sedaj situacijo, ko tožeča stranka zahteva izpraznitev in izročitev spornih prostorov, tožena stranka pa vrnitev že plačanega zneska.

Toženec lahko vloži do konca glavne obravnave pred sodiščem pri istem sodišču nasprotno tožbo, če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom ali če se ta dva zahtevka lahko pobotata ali če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku (189. člen ZPP).

Ni mogoče trditi, da podredni tožbeni zahtevek nasprotne tožbe ni v zvezi z zahtevkom, kot ga je postavila tožeča stranka. (Pa tudi, ko bi bilo res tako, prvostopno sodišče takega zahtevka ne bi smelo zavreči, ampak postopati v skladu z določilom tretjega odstavka 313. člena ZPP).

Predmet obravnave v tej zadevi je kupoprodajna predpogodba sklenjena med tožečo in toženo stranko ter podjetjem G & A d.o.o. (slednje je dne 21.5.1990 od pogodbe odstopilo, na njegovo mesto pa je stopila tožena stranka) dne 6.4.1990, s katero bi tožniki prodali, tožena stranka pa kupila sporno stanovanje. Stranke so se dogovorile tudi za rok za sklenitev glavne pogodbe. Do tega pa ni prišlo, zato je kupoprodajna predpogodba s tem razdrta.

Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR v 132. členu ureja učinke razdrte pogodbe.Posledica razdrte pogodbe je, da mora vsaka stranka vrniti to, kar je na podlagi pogodbe prejela (drugi odstavek 132. člena ZOR). Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb (tretji odstavek 132. člena ZOR). Obe stranki sta torej po razdrti pogodbi dolžni sočasno izpolniti svojo obveznost (drugi odstavek 122. člena ZOR). Tudi za kondikcije nastale zaradi razdrtja dvostranskih (recipročnih) pogodb (in sporna predpogodba je bila taka) velja namreč pravilo o sočasni izpolnitvi. To pomeni, da je toženec dolžan izročiti stanovanje takrat, ko mu bo tožnik vrnil kupnino. Seveda pa bo ob tem treba upoštevati tudi ostala določila 132. člena ZOR glede morebitne škode, koristi in zamudnih obresti.

Tako je očitno, da je zahtevek iz nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom, saj je za pravilno uporabo citiranih določil ZOR o obeh zahtevkih potrebno odločiti hkrati.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri, za kar bo moralo zaslišati obe pravdni stranki (kar mu je bilo naloženo že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu), izvesti druge eventuelno predlagane dokaze, premotriti pa tudi ostala izvajanja pritožbe in po tako dopolnjenem postopku o zadevi znova odločiti.

Po vsem obrazloženem je bilo odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določilom tretjega odstavka 166. člena ZPP.

 

Posledica razdrte pogodbe je, da mora vsaka stranka vrniti to, kar je na podlagi pogodbe prejela (drugi odstavek 132. člena ZOR). Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb (tretji odstavek 132. člena ZOR). Obe stranki sta torej po razdrti pogodbi dolžni sočasno izpolniti svojo obveznost (drugi odstavek 122. člena ZOR). To pomeni, da je toženec dolžan izročiti stanovanje takrat, ko mu bo tožnik vrnil kupnino.Tako je očitno, da je zahtevek iz nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom, saj je za pravilno uporabo citiranih določil ZOR o obeh zahtevkih potrebno odločiti hkrati.