TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se dopusti glede vprašanj,

(1) ali je treba zahtevo za zmanjšanje pogodbene kazni po 252. členu Obligacijskega zakonika uveljavljati z oblikovalnim tožbenim zahtevkom ali zadošča materialnopravni ugovor;

(2) ali se mora sodišče, kadar obravnava materialnopravni ugovor zmanjšanja pogodbene kazni, omejiti na obravnavo trditev, ki jih stranka postavi v utemeljitev tega ugovora, in odločati v okviru ugovornega zahtevka, ki ga v tej smeri stranka postavi, ali po drugi strani zadostuje, da stranka ugovarja zmanjšanje brez konkretizacije višine zmanjšanja in trditev, sodišče pa zmanjšanje prosto presoja glede na vse trditve, ki jih stranka navaja (v utemeljitev drugih ugovorov) v pravdi;

in (3) ali je sodišče v okoliščinah konkretnega primera kršilo pravico tožnika do enakega obravnavanja (22. člen Ustave), ker se ob spremembi odločitve glede ugovora zmanjšanja pogodbene kazni ni opredelilo do navedb tožnika v odgovoru na pritožbo v zvezi z nesklepčnostjo ugovora zmanjšanja pogodbene kazni in ker se ni opredelilo do drugih trditev tožnika, ki so pravno relevantne za zmanjšanje pogodbene kazni in jih je navajal tožnik v postopku na prvi stopnji, sodišče prve stopnje pa jih zaradi drugačnega materialnopravnega stališča ni obravnavalo.

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. ali je treba zahtevo za zmanjšanje pogodbene kazni po 252. členu Obligacijskega zakonika uveljavljati z oblikovalnim tožbenim zahtevkom ali zadošča materialnopravni ugovor,

2. ali se mora sodišče, kadar obravnava materialnopravni ugovor zmanjšanja pogodbene kazni, omejiti na obravnavo trditev, ki jih stranka postavi v utemeljitev tega ugovora, in odločati v okviru ugovornega zahtevka, ki ga v tej smeri stranka postavi, ali po drugi strani zadostuje, da stranka ugovarja zmanjšanje brez konkretizacije višine zmanjšanja in trditev, sodišče pa zmanjšanje prosto presoja glede na vse trditve, ki jih stranka navaja (v utemeljitev drugih ugovorov) v pravdi in

3. ali je sodišče v okoliščinah konkretnega primera kršilo pravico tožnika do enakega obravnavanja (22. člen Ustave), ker se ob spremembi odločitve glede ugovora zmanjšanja pogodbene kazni ni opredelilo do navedb tožnika v odgovoru na pritožbo v zvezi z nesklepčnostjo ugovora zmanjšanja pogodbene kazni in ker se ni opredelilo do drugih trditev tožnika, ki so pravno relevantne za zmanjšanje pogodbene kazni in jih je navajal tožnik v postopku na prvi stopnji, sodišče prve stopnje pa jih zaradi drugačnega materialnopravnega stališča ni obravnavalo.