TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Toženec I. M. je dolžan plačati tožniku I. P. odškodnino v znesku 6.800.145,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1997 dalje do plačila, v 15-dneh pod izvršbo.

2. V presežku se tožbeni zahtevek dolžnika zavrne." V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Pri razlagi spornih določb izvensodne poravnave je treba ugotavljati pravo voljo strank poravnave. Pri ugotavljanju, katere obveznosti so bile poplačane s poravnavo, je ob odsotnosti tedanje dolžnikove izjave pomembno, kateri odškodninski zahtevki so do sklenitve poravnave zapadli in kateri zahtevki so bili do takrat sploh uveljavljeni.

Napačno je upoštevanje invalidnine pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z odštetjem zmnožka vseh prejemkov iz naslova invalidnine, ki jih je oziroma jih bo v pričakovani življenjski dobi prejel oškodovanec. Takega vštevanja 200. čl. ZOR ne predpisuje. Pač pa 200. in 203. čl. ZOR predvideva prisojo odškodnine za druševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ob upoštevanju meril iz navedenih določb, med ostalim tudi upoštevaje okoliščine primera in namen odškodnine. Med okoliščine primera sodi tudi dejstvo, da je oškodovanec upravičen do invalidnine. Ta okoliščina ima lahko vpliv, da je odškodnina nižja, če je namen odškodnine enak ali podoben kot namen invalidnine. Ker je v obeh primerih s stališča oškodovanca namen zadoščenje, je treba torej invalidnino upoštevati s primernim znižanjem odškodnine za to vrsto škode, ki bi mu šla, če ne bi prejemal invalidnine.