TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Dela na zemljišču, usmerjena v preprečitev iztekanja vode na drugo zemljišče, niso nenadomestna ravnanja (226. člen ZIZ), ki so nerazdružljivo vezana na osebo dolžnika in bi bila za upnika brez pomena, če jih ne bi opravil dolžnik, ali jih noben drug razen dolžnik sploh ne more opraviti. Izrek denarne kazni je dopusten poseg v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine le, če izvršitve obveznosti v izvršilnem postopku ni mogoče zagotoviti na drug način, kar pomeni, da gre za izjemo postopanja sodišča v sistemu izvršilnega prava. V ustavnosodni praksi je izrek denarne kazni z namenom izvršitve nadomestne obveznosti opredeljen kot očitna pravna napačnost, ki pomeni kršitev dolžnikove človekove pravice do enakega sodnega varstva pravic (22. člen Ustave).

Sodna odločba kot listinski dokaz ne dokazuje resničnosti dejanskih ugotovitev, ki so vsebovane v obrazložitvi sodne odločbe, pač pa dokazuje zgolj to, da je sodišče v določeni zadevi že odločilo in kako je odločilo. Po pojasnjenem sodišče prve stopnje razlogov o dejanskem stanju, ki izhajajo iz obrazložitve obeh pravnomočnih odločb, in se opirajo na opravljeni ogled, ne bi smelo uporabiti kot podlage svoje odločitve o ugovoru.

Kasnejša pravnomočna odločitev o isti stvari, rešeni že s sodno poravnavo, učinkuje močneje od predhodne poravnave, ki je izgubila pomen izvršilnega naslova zaradi učinkov pravnomočnosti nove sodbe.