TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A., B. B., C. C. C., Č. Č. Č. in D. D. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 150/2001 z dne 26. 1. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1676/99 z dne 8. 11. 2000 se ne sprejme.

Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov ne izhaja, da bi bili stranki neenakopravno obravnavani. Izpodbijanima sodbama tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti, saj sta sodišči ustrezno in razumno obrazložili, zakaj je v obravnavanem primeru obnova postopka dopustna. Zgolj pavšalen očitek o odstopu od sodne prakse ne zadošča za utemeljitev ustavne pritožbe. Enako velja za pavšalen očitek o neupoštevanju dokazov. Stališče o dopustnosti obnove postopka se samo po sebi na pravice iz 30. in 33. člena Ustave ne nanaša. Izpodbijana odločitev temelji na zakonski ureditvi, ki jo je Ustavno sodišče že presojalo in ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo. Prav tako je Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da razlikovanje med denacionalizacijskimi upravičenci na podlagi državljanstva ni nedopustno, ker je zakonodajalec za tako ureditev imel stvarno utemeljen razlog. Na drugačno presojo ne more vplivati pavšalno sklicevanje na MPDPP. V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje, na katerega bi se nanašala določba 12. člena PES. Pogoj jugoslovanskega državljanstva se namreč nanaša na državljanstvo, ki ga je denacionalizacijski upravičenec imel v času podržavljenja, in ne na današnje državljanstvo denacionalizacijskih upravičencev. Državljanstvo denacionalizacijskega upravičenca v času odločanja o denacionalizaciji pa ni pogoj za uveljavljanje pravice do denacionalizacije. Tako tudi oseba, ki ima v času odločanja o denacionalizaciji državljanstvo Republike Slovenije ni denacionalizacijski upravičenec, če v času podržavljenja ni imela jugoslovanskega državljanstva. Poleg tega pravica do denacionalizacije ni pravica po PES. Člen 295 PES pa izrecno določa, da ta pogodba v ničemer ne posega v lastninskopravno ureditev v državah članicah.