TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ugovor dolžnika obravnava in o njem odloča po določbah Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Odločitev o uporabi citiranega določila ZIP-a pri izpodbijani odločitvi, je prvostopnemu sodišču očitno narekovalo dejstvo, da sta bila tako sklep o izvršbi kot ugovor izdana oziroma uveljavljena še pred uveljavitvijo ZIZ-a. ZIZ prehodne določbe o tem, kako se končajo izvršilni postopki, začeti v času uporabe ZIP-a, ne vsebuje. Kljub končni določbi 2. odst. 300. čl. ZIZ o začetku veljavnosti ZIZ-a, da se z dnem njegove uveljavitve ZIZ preneha uporabljati, pa ni mogoče spregledati določila 155. čl. Ustave RS, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov in predpisuje, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Takega določila pa ZIZ ne vsebuje. Hierarhično višje ustavno načelo prepovedi rektroaktivne veljave je sodišču prve stopnje pri odločanju o ugovoru tako narekovalo uporabo določil ZIP-a oziroma njegovega 2. odst. 55a čl., saj le-ta, za razliko od 2. odst. 62. čl. ZIZ, razveljavitve sklepa o izvršbi v delu, v katerem je sodišče izvršbo dovolilo, ni pogojeval z obrazloženostjo ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (1. odst. 62. čl. ZIZ). Kot sam pritožnik opozarja, dolžnikovega ugovora ne bi bilo mogoče šteti kot obrazloženega po 53. čl. ZIZ, ker za svoje navedbe ni predlagal dokazov (2. odst. 53. čl. ZIZ), zaradi česar bi se štel kot neutemeljen, dolžnik pa bi bil v smislu 5. odst. 62. čl. ZIZ prikrajšan, da se o utemeljenosti upnikove terjatve odloči v pravdi.