TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso v višini 312,00 EUR.

Po Ustavnem sodišču razveljavljena sklepa ne sodita med dokaze, ki bi po določbah ZKP morali biti iz spisa izločeni. Zapoved izločitve se nanaša na posebej določene dokaze iz drugega odstavka 83. člena ZKP, ki so v zvezi z obdolženčevimi ravnanji iz opisa dejanj po vloženi obtožnici, medtem ko je prvi sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti dokaz o ravnanju preiskovalne sodnice, ki je dne 21. 12. 2018 odločala o oškodovankinem predlogu za podaljšanje, obdolžencu izrečenega ukrepa prepovedi približevanja, drugi sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti pa dokaz o ravnanju senata iz šestega odstavka 25. člena ZKP, ki je 27. 12. 2018 odločal o obdolženčevi pritožbi zoper navedeno ravnanje preiskovalne sodnice. Predmet seznanitve sodnice posameznice, ki je sodila v obravnavani zadevi tako ni enak predmetu seznanitve iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, ki je pogoj za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Toda kot je to obrazloženo na 14. strani sodbe, sodišče prve stopnje z omenjanjem navedenega sklepa preiskovalne sodnice ni utemeljevalo materialnopravnih dejstev iz opisa dejanj v obtožnici, ampak je povzelo ravnanje sodišča po ugotovljenem oškodovankinem iskanju sodnega varstva. Razlika v dokaznem predmetu tako pomeni, da sodba dejansko ni oprta na sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Kpd 58775/2018 z dne 21. 12. 2018, kar je prvi od pogojev za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni bil izpolnjen in je bilo pritožnika glede zatrjevane nedovoljenosti dokazov še v tem delu zavrniti.

Drugače od ugotovljenega, drži pritožnikova navedba, da sodišče prve stopnje ni neposredno odločalo o dokaznem predlogu z dne 16. 6. 2021, po katerem bi naj bile pri Policijski postaji Murska Sobota opravljene poizvedbe o oškodovankinem domnevnem kolapsu in agresivnem vedenju 21. 1. 2019. To je sicer kršitev četrtega odstavka 329. člena ZKP, vendar brez učinka na ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 27. 10. 2021 ugodilo zagovornikovemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca psihiatra ter že tedaj odredilo, da mora izvedenec predhodno pridobiti vso medicinsko dokumentacijo glede oškodovankinih duševnih težav. Izvedenec je po odrejem ravnal in se glede vsebin iz pritožnikovega prvega predloga tudi opredelil.

Drugače kot pri kaznivem dejanju nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem, drugem ali tretjem odstavku 191. člena KZ-1, lahka telesna poškodba kot prepovedana posledica iz prvega odstavka 122. člena KZ-1 ni konzumirana v nobeni njegovi obliki. Pomeni, da stek med tema dvema kaznivima dejanjema ni navidezen, pritožbena zatrjevanja o istem historičnem dogodku, ki da je narekoval enoten opis in opredelitev kaznivega dejanja (le) po prvem odstavku 191. člena KZ-1 pa so posledično zmotna. Kljub delno časovnemu prekrivanju in prekrivanju v izvršitvenem ravnanju, sta dejanji zaradi razlike med podrejenostjo položaja in omenjeno lahko telesno poškodbo kot njunima prepovedanima posledicama ohranili samostojnost, enega nasproti drugemu in je potem tudi bilo prav, da sta bili vsako zase ustrezno - različno pravno opredeljeni.