TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi spremeni tako, da se pri dejanju v peti vrstici šestega odstavka iz opisa izpusti besedilo "okoli 22.00 ure".

II. V preostalem se pritožba zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v 191. členu KZ-1 kot eno izmed alternativno naštetih izvršitvenih ravnanj inkriminirano tudi ravnanje "z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganjati iz skupnega prebivališča ali omejevati svobodo gibanja", saj gre v tem primeru v skladu z uveljavljenimi teoretičnimi stališči za dve različni izvršitveni ravnanji, in sicer (1) za grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo z namenom preganjanja oškodovanca iz skupnega prebivališča in (2) za omejevanje svobode gibanja, zato ne drži, da je inkriminirana tudi grožnja z namenom omejevanja svobode gibanja (čeprav izvršitveni ravnanji v zakonu povezuje veznik ali).

Kljub temu je neutemeljen očitek, da dejanje, ki se očita obdolžencu, sploh ni kaznivo dejanje. Obtožni predlog načeloma res predstavljata celoto, a je sodišče vezano zgolj na dejstveni, torej konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Povedano drugače, obtožni predlog bi bil sestavljen v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, če bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka.

Zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče razumeti samo kot nekega ciljnega ravnanja, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvi povzroči nemoč, strah, vznemirjenje večje intenzivnosti in trajanja.

Opisano ravnanje obdolženca, ki tvori eno kolektivno kaznivo dejanje, je potrebno presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Iz zatrjevanih okoliščin v konkretnem delu opisa izhaja, da je obdolženi v okviru več izvršitvenih ravnanj oškodovanko dalj časa kontinuirano in stopnjujoče zalezoval ter ji ob določenih srečanjih hkrati grozil zoper njeno življenje in življenje njenih bližnjih. Oškodovanka je bila obdolženčevo ravnanje primorana trpeti, kajti njegovim ravnanjem se ni mogla izogniti, na takšen način pa je obdolženi oškodovanko spravljal v podrejen položaj, saj je bila zaradi tega prestrašena in se je počutila ogroženo. Zaradi navedenega je zamenjala telefonsko številko, v službi zamenjala turnuse in se večkrat zatekla k sestri. Obravnavani opis dejanja vsekakor ustrezno konkretizira zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, saj je jasno opredeljeno obdolženčevo ponavljajoče zalezovanje in izvajanje psihičnega nasilja, kakor tudi oškodovankin strah in počutje ogroženosti. Oškodovanka se ravnanju obdolženca ni mogla izogniti, kar po presoji sodišča druge stopnje predstavlja pomembno okoliščino pri konkretizaciji podrejenega položaja, saj je na takšen način konkretiziran brezizhoden položaj oškodovanke.

Zagovorniki v pritožbi ločeno obravnavajo vprašanje dokazanosti prepovedane posledice zalezovanja - prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke ter na drugi strani vprašanje dokazanosti zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj, ker pa gre za neločljivo povezano vprašanje oškodovankinega položaja in čustev, je na mestu skupna celovita obravnava. Podrejen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja. Prestrašenost in ogroženost oškodovanke sta torej tako že pojmovno zajeti v presojo pravnega standarda podrejenega položaja, zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nedovoljeno mešalo zakonske znake in utemeljevalo enega z drugim.