TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 3. 2008 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Poseg iz 2. alinee 1. odstavka 36. člena ZZasV je tako intenziven v pravico tožnika, da ga je treba presojati na podlagi 3. in ne na podlagi 2. odstavka 15. člena Ustave. Brez dvoma je cilj, ki mu določba 2. alinee 1. odstavka 36. člena ZZasV sledi, legitimen, to je ustavno dopusten in stvarno upravičen. Poseg je tudi primeren, saj je z njim možno prispevati k uresničitvi navedenega cilja. Tisto, kar manjka in zaradi česar je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva, tako da sodišče ne more opraviti vsebinskega preizkusa njene zakonitosti, pa je vprašanje, ali je predmetni ukrep v primeru tožnika nujen glede na konkretne okoliščine primera, tako da je teža posledic za tožnikovo pravico iz 3. odstavka 49. člena v zvezi z 1. odstavkom 50. člena Ustave sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja. Iz tega sledi, da mora pristojni upravni organ v vsakem posamičnem primeru, ko negativno odloči o izdaji službene izkaznice, v odločbi utemeljiti, zakaj je glede na konkretne okoliščine pravnomočne odločbe o prekršku, ki mora imeti elemente nasilja, zavrnitev izdaje službene izkaznice v skladu z načelom sorazmernosti in da je zaradi tega omejitev pravice prosilca dopustna. Del pravne določbe, ki dopušča oziroma zahteva presojo upravnega organa z vidika načela sorazmernosti, je pojmovna zveza /.../“ z elementi nasilja“. Zato mora pristojni organ v vsakem primeru najprej ugotoviti, ali sploh gre za prekršek, ki ima elemente nasilja že po samem zakonu, kar je tožena stranka v konkretnem primeru upoštevala; vendar pa mora pristojni organ poleg navedenega tudi ugotoviti, če je predmetna oseba po pravnomočni odločbi bila izvajalec nasilja v tolikšni meri in v takih okoliščinah, ki z vidika načela sorazmernosti opravičujejo zavrnitev službene izkaznice, ker glede na aktualne okoliščine stanja na področju zasebnega varovanja ni sprejemljiv blažji poseg v pravice tožnika. To pa pomeni tudi, da tožena stranka v takih primerih ne more odločati po skrajšanem postopku, ampak mora dati tožniku možnost, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih pred izdajo odločbe.