TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu (t. j. za znesek 3.559,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2018 dalje do plačila) zavrne;

- v III. točki izreka pa spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.011,38 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 504,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

OZ v tretjem odstavku 168. člena določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Sodna praksa je pri ugotavljanju izgubljenega dobička jasna: izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški). Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov, odhodkov, kot tudi obstoja posebnih okoliščin, je na tožeči stranki.

Tožničino utemeljevanje utesnjenega zahtevka zgolj kot znižanje prvotnega (ki ga je brez podrobnejše razčlenitve postavila v višini računa za predmetno blago, izstavljenega njenemu končnemu kupcu) za razliko med dobropisom ob vračilu zadevnega blaga dobavitelju in zaračunanimi ji stroški vračila tega blaga ne ustreza zgornji opredelitvi izgubljenega dobička. Dobropis ob vračilu blaga dobavitelju ne predstavlja prihodka, ki bi ga tožnica imela v primeru toženkine izpolnitve pogodbe in ne odhodka v zvezi s takim prihodkom, niti tovrstnih odhodkov ne predstavljajo zaračunani stroški vračila blaga, konkretnih navedb o strošku nabave zadevnega blaga pa tožnica ni podala. Tožnica tako svoj zahtevek materialnopravno zmotno utemeljuje na razliki med pričakovanim prihodkom ob prodaji zadevnega blaga končnemu kupcu in izposlovanim prihodkom ob vračilu tega blaga dobavitelju ter ne na podlagi zgoraj izpostavljenih pravo relevantnih spremenljivkah, ki (kot sistemska celota) opredeljujejo pravno priznano izgubo dobička.