TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I. in II. izreka spremeni tako, da sedaj glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico v znesku 1.286,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2019 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2019 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 1.025,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku 8-dnevnega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti njene pritožbene stroške v znesku 336,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij oziroma sporna določba 2. odstavka 4. člena le-te ne ureja nobenega od tipičnih elementov delovnega razmerja, ki jih mora vsebovati pogodba o zaposlitvi v skladu s 1. odstavkom 31. člena ZDR-1, ne ureja pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ne ureja trajanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Od trajanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi je odvisna le višina obveznosti toženca iz Pogodbe, t.j., če bo delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi trajala manj kot 4 leta, bo moral plačati višjo odmeno (najemnino) za bivanje v prostorih tožeče stranke. Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, kaj takšnega pa ne izhaja niti iz vsebine sporne določbe Pogodbe, da bi predstavljala dogovorjena ugodnost oziroma boniteta (znižana najemnina) del, vrsto, obliko plačila toženca za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi oziroma sestavino plače toženca iz delovnega razmerja s tožečo stranko v skladu s 1. in 2. odstavkom 126. člena in 139. člena ZDR-1, zgolj okoliščina, da sta Pogodbo sklenili stranki, ki sta sicer tudi v razmerju delodajalec - delavec, pa sama po sebi še ne omogoča zaključka, da tudi Pogodba ureja delovno razmerje oziroma da ima naravo dodatka k pogodbi o zaposlitvi. Delavec in delodajalec namreč lahko med seboj sklepata tudi kakšne druge, povsem običajne civilno pravne pogodbe, ne le pogodbe o zaposlitvi. Ker se z njo ne ureja delovno razmerje, takšna določba, ki za primer, da bo toženec prenehal z zaposlitvijo pri tožeči stranki prej kot v 4-ih letih, določa njegovo obveznost plačila višjega zneska najemnine, ne predstavlja nedopustne pogodbene kazni in posledično tudi ni nična, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Za civilno pravna obligacijska razmerja namreč velja splošno načelo iz 3. člena OZ, v skladu s katerim lahko udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja.