TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Določba sedmega odstavka 17. člena Zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93, 96/02 in 22/04) se razveljavi. Določbe drugega do šestega odstavka 17. člena Zakona o trgovini niso v neskladju z Ustavo. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 17. člena Zakona o trgovini in 2. do 5. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 22/04) se zavrne. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o trgovini se začne uporabljati 1. 1. 2006.

Zakonska ureditev prepovedi obratovalnega časa prodajaln ob nedeljah in z zakonom določenih praznikih ne posega prekomerno v ustavno svobodo podjetništva in zato ni v neskladju z Ustavo. Pojem nujni življenjski artikli je nedoločen pravni pojem. Vendar pa zaradi tega izpodbijana določba ni sama po sebi v neskladju z Ustavo. Kaj šteti za nujne življenjske artikle, je odvisno od vrste okoliščin, ki vplivajo oziroma oblikujejo življenjske in potrošniške navade posameznikov. Zato je lahko različen tako po posameznikih kot tudi po območjih in po različnih časovnih obdobjih. Zato je tudi opredelitev tega pojma v Zakonu upravičeno široka in odprta. Kot taka daje Ministru zadostno vsebinsko podlago, vendar pa tudi zadostno odprtost (širino) za določitev nujnih življenjskih artiklov. Pri opredeljevanju nujnih življenjskih artiklov je možno uporabiti tako vrsto kot količino, kar pa bo odvisno tudi od vrste nujnih življenjskih artiklov, ki bodo v naboru posamezne prodajalne. Uporaba enega ali drugega merila ni v neskladju z Ustavo. Očitek nedoločnosti tretjega odstavka 17. člena ZT ni utemeljen. ZT omogoča, da so prodajalne na posebnih lokacijah in z omejeno prodajno površino odprte vse nedelje v letu, ne glede na artikle, ki jih prodajajo. Takšen pomen izhaja že iz jezikovne razlage. Povsem pa jo upravičuje namenska razlaga. Namen Zakona je omejiti obratovanje prodajaln ob nedeljah in ob z zakonom določenih praznikih. Razvrščanje trgovcev v različne položaje glede možnosti določanja obratovalnega časa prodajaln ob nedeljah in z zakonom določenih praznikih izhaja iz namena (cilja), ki ga zasleduje celotna ureditev odpiralnega časa prodajaln. Ta je legitimen in utemeljen v javnem interesu. Gre za iskanje ustreznega ravnovesja pri zagotavljanju interesov zaposlenih v trgovski dejavnosti in interesov potrošnikov. Ocena zakonodajalca je, da je treba v določenih primerih v večji meri upoštevati interese potrošnikov kot interese zaposlenih pri trgovcu. Taki primeri so oskrba z nujnimi življenjskimi artikli oziroma oskrba na določenih posebnih lokacijah, vendar v obeh primerih v omejenem obsegu (časovno oziroma prostorsko), s čimer se upošteva tudi interes zaposlenih pri trgovcu. Razlogom za razlikovanje ni mogoče očitati nerazumnosti. Omejitev prodajne površine prodajaln na posebnih lokacijah je nujna ne le zaradi preprečevanja zlorab in izigravanja namena Zakona, temveč tudi zaradi zagotavljanja splošnega načela enakosti in lojalne konkurence. Načelo določnosti in jasnosti predpisa kot eno od načel pravne države (2. člen Ustave) zahteva, da so predpisi jasni in določni. Pojem "skupna prodajna površina prodajalne" ni dovolj določen in ni jasno, katere površine zajema. Ker je zakonodajalec predpisal površino prodajaln na posebnih lokacijah arbitrarno, je ta ureditev v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave.