TFL Vsebine / TFLGlasnik

Vloga pravnika v podjetju je že na prvi pogled precej drugačna od poslanstva sodnikov, tožilcev in večine drugih pravniških poklicev. Nedvomno je največ podobnosti med pravniki, zaposlenimi v podjetjih, in odvetniki. Ta sorodnost ni spregledana v okoljih common law pravne tradicije, kjer se za pravnike, zaposlene v podjetjih, pogosto uporablja izraz (ang.) »in-house lawyers« (hišni odvetniki). Bistveni element podobnosti je v tem, da oboji zastopajo interese stranke, pri čemer je interpretacija pravnih norm in dejanskega stanja do neke mere podrejena željam stranke.[i]

Vendarle pa obstajajo med obema poklicema pomembne razlike. Pravnik v podjetju je ekonomsko bolj odvisen od podjetja, kar pomeni manjšo stopnjo neodvisnosti pri podajanju pravnih nasvetov; v primerjavi z odvetnikom, ki mu je neodvisnost že ustavno zagotovljena.[1] Nasprotno je pravnik v podjetju glede na 34. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zavezan k upoštevanju zahtev in navodil delodajalca.[2] Medtem ko odvetnik za zmotno mnenje načeloma ne bo prekrškovno odgovarjal, pravnik v podjetju za svojo interpretacijo lahko, saj je glede na tretji odstavek, v zvezi z drugim odstavkom 15. člena Zakona o prekrških (ZP-1), pogosto oseba, ki je pooblaščena izvajati dolžno nadzorstvo, s katerim se lahko prepreči prekršek.[3]

Delo pravnika v podjetju in njegove specifike je mogoče poenostavljeno opisati kot iskanje ravnotežja med sprejemanjem razumnih tveganj in preprečevanjem nastanka škode zaradi protipravnih odločitev pri poslovanju. Temeljni cilj podjetja, tako glede na 3. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), kot tudi glede na ekonomsko teorijo, je namreč pridobivanje dobička.[4] Pravnik, zaposlen v podjetju, je pri tem v vlogi nudenja podpore, ki naj podjetju omogoča, da v okolju asimetrije informacij sprejema odločitve, ki kar najbolje podpirajo ta temeljni cilj. Pravna ideologija, ki jo je pravniku v podjetju, glede na njegovo vlogo, najlažje pripisati, je ekonomska analiza prava. Glede na Coasov teorem in Posnerjeva zatrjevanja[5] je pri oblikovanju pravil in pravnem odločanju smiselno upoštevati psevdoutilitaristično analizo stroškov in koristi. Pravnik v podjetju uporablja podobno logiko, vendar tehtanje splošne ekonomske koristi nadomesti s tehtanjem koristnosti svojega nasveta za podjetje, v katerem je zaposlen.

Da bi bila v podjetju analiza stroškov in koristi glede pravnih zadev ustrezno uravnotežena, tako z vidika razumevanja prepleta prava in ekonomske analize, kot tudi z vidika zagotavljanja etičnosti poslovanja in korporativne integritete,[6] je nujno tesno sodelovanje pravnikov s službama obvladovanja tveganj in notranje revizije. Pravnik je po naravi svojega dela nagnjen k skepticizmu, saj mora neprestano identificirati različne možne interpretacije in se torej zaveda s poslovanjem povezanih regulatornih tveganj. Na drugi strani pri pravnikih načeloma niso prisotna znanja za kompleksne ekonomske analize. Oba ta izziva reši tesnejše sodelovanje pravnikov s službo obvladovanja tveganj. Prav tako pomembno je sodelovanje s službo notranje revizije, saj je funkcija pravnika vsaj do neke mere apologetska, defenzivna ter (vsaj v obravnavanem kontekstu) nagnjena k pozitivizmu. Notranja revizija lahko s kvazi-preiskovalnim pristopom v sodelovanju s pravniki zagotovi, da ravnanje podjetja ni zgolj skladno, temveč da dosega višje standarde etičnosti in korporativne integritete.

Delo pravnika v podjetju je specifično, zanj je značilna potreba po tehtanju stroškov in koristi za zaposlovalca, od katerega je »in-house lawyer« običajno ekonomsko odvisen. Da bi podjetja znanje in sposobnosti svojih pravnikov kar najbolje izkoristila in jim hkrati zagotovila dinamično in izzivov polno delovno okolje, je smiselno zgodnje vključevanje pravnikov v postopek sprejemanja pomembnejših poslovnih odločitev, hkrati pa tudi tesnejši preplet njihovega dela z delom notranje revizije in službe obvladovanja tveganj.[7] Če zaradi majhnosti podjetja ali specifik organizacije posebnega organizacijskega oddelka za obvladovanje tveganj v podjetju ni, mora to vlogo prevzemati vodstvo podjetja, kar prav tako kliče po tesnejšem sodelovanju s pravnimi službami.

Če bi moral torej za konec poudariti bistveno nalogo pravnikov v podjetjih, je to po mojem prepričanju iskanje ravnovesja med sprejemanjem razumnih tveganj v negotovih regulatornih okoljih in opravljanje funkcije »vesti podjetja«. Ravno zato je ključno, da vodstva podjetij ne le podpirajo, temveč zahtevajo zgodnje vključevanje pravnikov v proces odločanja pri sprejemanju pomembnejših poslovnih odločitev.