TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega D.D. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženi D.K. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je kot avtor v članku, objavljenem na spletnem portalu X,

drugega razžalil, dejanje pa je bilo storjeno na spletnih straneh, s tem ko je v članku z naslovom „A.A.“ sopredsednica B.. Bo politiko gradila na nesposobnosti in nezakonitem ravnanju?“, objavljenem na spletnem portalu X dne 17. januarja 2014 med drugim zapisal:

„... da vsaj za A.A. velja, da je prava kvazi intelektualka... saj je A.A. ena najslabših raziskovalnih delavk na C. fakulteti in na vsej Univerzi v Y... Kakor je A.A. akademska ničla na didaktiki, tako je še bolj popolna ničla na področju sociologije...“

zaradi teh trditev, ki vse pomenijo žaljivo vrednostno oceno, pa se je zasebna tožilka A.A. počutila razžaljeno in prizadeto,

s tem pa naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 158. člena KZ-1.

II. Zasebna tožilka A.A. mora povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegove zagovornike.

Zasebna tožilka je s tem, ko je postala sopredsednica politične stranke, kot politik postala javna osebnost in je ob tem mogla in morala pričakovati, da bo trpela tudi hujše posege v osebnostne pravice ter da bo zaradi pravice do obveščanja javnosti do tega tudi najverjetneje prišlo, ker javnost zanima, kdo so osebe, ki so v vrhu določene politične stranke in jo ustanavljajo, tudi v smislu njihove strokovne podkovanosti in ozadja, iz katerega prihajajo, in da se bo o tem poročalo (tudi neprizanesljivo in grobo v medijih, za katere je takšen način pisanja značilen), ne glede na to, da je bila politična stranka komaj ustanovljena.

Sodišče prve stopnje ni opravilo testa, ki ga je po ustaljenem stališču ESČP potrebno opraviti v skladu z drugim odstavkom 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), to je ali je bilo potrebno v obravnavanem primeru zaradi zaščite pravice zasebne tožilke do časti in dobrega imena nujno omejiti obdolženčevo pravico do svobode izražanja in da je prezrlo, da prispevek ni bil namenjen obravnavi zasebne tožilke osebno, temveč da je izpostavljal vprašanja in okoliščine, ki so se nanašale na njo kot politika in soustanoviteljico politične stranke, njene strokovne kompetence in profesionalno ozadje ter ravnanje in da v tem primeru sodna praksa dopušča tudi veliko bolj grobe in žaljive besede ter da ni upoštevalo, da so bili sporni izrazi (akademska ničla, popolna ničla, kvazi intelektualka) uporabljeni na provokativen način, s katerim je obdolženec izražal svoje mnenje in stališče, pravico, da tako ravna kot novinar pri obveščanju javnosti, pa mu je sodišče prve stopnje z izrečeno sodbo neupravičeno odreklo.

Pritožba citira sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), Ustavnega sodišča ter ESČP, iz katerih poudarja zaključke sodišč in navaja, da je imel obdolženec tudi v obravnavanem primeru pravico izraziti svoja lastna stališča in mnenja in ni bil dolžan podajati zgolj informacij in podatkov, katerih presoja je prepuščena javnosti oziroma naslovnemu krogu bralcev; da svoboda izražanja ne zajema zgolj informacij oziroma mnenj, ki jih javnost dojema v pozitivnem smislu, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali povzročajo nelagodje v odnosu do države ali kateregakoli dela družbe ter da ne moremo govoriti o demokratični družbi, če ne upoštevamo medijskega pluralizma, tolerance in odprtosti do kritike; da je šlo za zadevo v javnem interesu, ker je pisal o soustanoviteljici in sopredsednici novoustanovljene politične stranke ter da gre za družbo pomembno zadevo, odprto za javno debato, zaradi česar obstaja zelo malo odprtega prostora znotraj EKČP za omejitev pravice do svobode izražanja ter da v takšnem primeru omejevanje pravice do svobode izražanja ni dopustno, ker bi to predstavljalo zahtevo novinarjem, da prispevkov ne objavljajo, saj ne bi mogli biti nikoli povsem prepričani, katera je tista meja, do katere lahko javnosti informacije predstavijo in katere izraze lahko uporabijo, da ne bodo sankcionirani. S povzetim se pritožbeno sodišče strinja, saj prav to izhaja iz sodb navedenih sodišč, in pritožba utemeljeno poudarja, da omejevanje pravice do svobode izražanja obdolženca v takšnih okoliščinah ni dopustno in da od novinarja tudi ni mogoče zahtevati, da v kazenskem postopku dokaže vsako svojo trditev, saj to krati svobodo izražanja kot temeljno človekovo pravico, hkrati pa bi se na takšen način onemogočalo obveščanje javnosti, ki ima pravico biti o javnih zadevah obveščena.