TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Uvod

Vsak človek je svoj svet, s svojimi željami, cilji, slabostmi in prednostmi. Vsak se v družbi tudi drugače obnaša in razmišlja kot posameznik ali pa v skupini. To se kaže na vsakem koraku, tudi v politiki, in ne nazadnje tudi v parlamentu. Obenem ne moremo mimo vprašanja, zakaj se ljudje drug do drugega obnašamo tudi neprimerno (celo zlobno), kje so vzroki za vojne, izkoriščanja, neobčutljivost za trpljenje drugih? Ali smo se taki rodili, ali pa se je nekaj z nami zgodilo? Ni dvoma, da je šlo v svetu nekaj strašno narobe (Graeber, Wengrow, 2021, 76). Odgovori na zgornja vprašanja so seveda izredno hvaležno področje za razprave v številnih znanostih (npr. psihologija, sociologija, filozofija, antropologija, etnologija, ekonomija, teologija, evolucijske teorije). Zato je o tem na razpolago kar nekaj literature. Le-ta je preobširna, da bi jo tukaj obravnavali. Na grobo pa lahko povzamemo osnovne značilnosti teh razprav:

1. obravnavajo predvsem parcialne vidike navedenih težav v družbi, ugotavljajo veliko različnost v mišljenju, obnašanju in delovanju ljudi, obenem pa ne dajejo enoznačnega odgovora na zgornja vprašanja;
2. kot možne smeri reševanja se pojavljajo številne ideje, med njimi sta v zadnjih letih najpomembnejši ideji o družbeni odgovornosti in trajnostnem razvoju, ki dobivata celo institucionalne okvire (npr. ISO 26000 in GRI Standards), vendar še vedno ostajajo blizu ravni filantropskih deklaracij, prostovoljnosti ob poudarjeni etiki in zunaj pravnih redov držav;
3. še vedno so odprta vprašanja, kot na primer: zakaj si ne moremo zamisliti bolj smotrnega družbenega sistema in ga uresničiti in zakaj se prizadevanja k večji svobodi, enakosti in bratstvu končajo v terorističnih akcijah?
4. najpomembnejše pa je, da sedanje razprave ne nudijo odgovorov, kako bi zmanjšali nesoglasja, kar bi nedvomno zmanjšalo entropijo v razvoju človeštva, prispevalo k njegovi enotnosti in povečalo njegovo blaginjo.[1]

Navedene značilnosti se odražajo tudi v številu političnih strank brez izrazitih in prepričljivih programov in v njihovem slabem uresničevanju. V nadaljevanju bomo zato obravnavali nekatere vzroke razhajanj in različnih mišljenj, predvsem pa možnosti sprememb.

2 Temeljno izhodišče

Nedvomno je, da smo ljudje različni po svojem mišljenju in delovanju, s čimer povečujemo, ali pa celo zmanjšujemo raven človeške blaginje. Obnašamo se torej tudi različno družbeno odgovorno. Če želimo razumeti to različnost, se moramo najprej vprašati po njenih vzrokih, saj lahko šele na taki podlagi sistematično pristopimo k povečevanju zavesti ljudi o njihovi družbeni odgovornosti.

Kot prvi odgovor na postavljena vprašanja se ponuja različnost interesov posameznikov. Odgovor na preprosto vprašanje, zakaj imamo različne interese, pa je že nekoliko bolj zahteven. Kot ustrezno izhodišče za razmišljanje se kažejo različne potrebe posameznikov, ki pa ne pojasnjujejo, zakaj so njihove potrebe različne.

Zato se je koristno usmeriti na izhodiščno, temeljno človeško potrebo, to je njegov obstoj. Na tej podlagi smo že prišli do oblikovanja splošnega zakona o dodani vrednosti (ZDV), ki obsega dva vidika:

1. dodana vrednost je čisti izid delovanja organizacijskega sistema pri obvladovanju tveganja, ki je lasten sistemu in pripada nosilcem tveganja sorazmerno njihovemu prispevku k delovanju organizacijskega sistema (vidik ustvarjanja dodane vrednosti);
2. nesorazmerno visoka ali nesorazmerno nizka udeležba posameznih nosilcev tveganja v dodani vrednosti (glede na njihov delovni prispevek) povečuje entropijo organizacijskega sistema in ogroža uresničevanje njegovega trajnostnega razvoja (vidik usmerjanja dodane vrednosti).

Kljub jasnemu sporočilu ZDV, da je etično delovanje pogoj za obstoj človeštva, vsi ne delujemo v tem smislu. Spet zakaj? Odgovor lahko iščemo v občutku tveganja, ki sooblikuje interes posameznika in ga prisili oziroma motivira k delovanju. Ta proces je razmeroma zapleten, v nadaljevanju ga bomo poskusili proučiti nekoliko poenostavljeno.

3 Temeljni razlogi različnosti

Številna tveganja ogrožajo obstoj človeka, vendar jih je nemogoče objektivno oceniti v celoti. To lahko opredelimo kot objektivno stanje tveganja. Posameznik ima lahko samo bolj ali manj približen, subjektiven občutek teh tveganj, na katerega pa vplivajo tako prejete številne informacije kot tudi številni dejavniki, ki vplivajo na njegovo sposobnost dojemanja in razumevanja teh informacij. Ti dejavniki so številni, za ponazoritev lahko med njimi naštejemo zlasti: genske lastnosti in intelekt oziroma značaj, vzgoja in znanja, vrednote, kultura, etika in upoštevanje sprejetih norm v praksi, izobraženost in usposobljenost, poznavanje okolja in razmerje do okolja, materialni položaj in življenjski standard, izkušnje, status in odgovornost, oblike in ravni združevanja oziroma organiziranosti (npr. družina, podjetje, različni organi in skupnosti), porazdelitev tveganj, stopnja abstrakcije (podzavest) in časovna razsežnost.

Sposobnost dojemanja informacij se seveda spreminja v času, tudi pod vplivom teh dejavnikov.^[2]

Občutek tveganja pa je treba razlikovati od odziva posameznikana ta občutek. Na ta način bistveno laže razumemo celotni proces. Greene je našel osemnajst zakonov človeške narave, ki ponazarjajo številne možnosti človeškega vedenja (Greene, 2018). Vsi so odlično analizirani. Kljub temu ne moremo najti odgovora na vprašanje: zakaj obstaja toliko različnih vrst vedenja? Možno je iskati odgovor v občutku tveganja, ki oblikuje interese posamezne osebe in jo (jo) sili ali motivira k delovanju. Ta proces je razmeroma zapleten.

Posameznik se namreč na svoj občutek tveganja odziva še pod vplivom dodatnih številnih dejavnikov. Za ponazoritev lahko med njimi naštejemo zlasti: interes in življenjski cilji, ocena žrtve in koristi v najširšem smislu, občutek odgovornosti, občutek izkoriščenosti in neenakopravnosti, občutek zapostavljenosti, želja po maščevanju, ljubosumje in zavist, osebnostne značilnosti, ponos in etične norme, stopnja prilagodljivosti, versko prepričanje, značilnosti stopnje hierarhije in obsega dovoljenega obnašanja (pristojnosti), boj za oblast in izkoriščanje slabosti drugih, konkurenčne prednosti in slabosti, starost in ambicioznost, trenutni položaj, časovna razsežnost, izbor metod in znanje ocenjevanja tveganj, različne ocene tveganj (pomembnosti, obsega in verjetnosti), znanje in izkušnje obvladovanja tveganj, druge značajske in osebnostne lastnosti uporabnika informacije.

V tem prispevku se ne bomo podrobneje ukvarjali s posameznimi dejavniki. Našteti so predvsem za ponazoritev in utemeljitev, da dve osebi v istih okoliščinah tudi ob enakih informacijah praviloma različno občutita tveganje in se že zato lahko drugače odzoveta. Obliko oziroma vsebino odziva izraža interes, katerega pojavna oblika je delovanje in obnašanje posameznika. Ta odziv je seveda lahko spontan, čustven ali razumski (načrtovan). Lahko pa ga obravnavamo tudi s štirih vidikov: biološkega (nagonskega), sociološkega (v razmerjih do drugih), psihološkega (čustva in značajske lastnosti), ekonomskega (materialni viri obstoja in rezerv za obvladovanje tveganj).

V okviru razmerij med razumom, čustvi in nagonom so možni skrajni (tudi negativni) odzivi, ki pa jih je treba obvladovati razumsko. V tem okviru je izredno pomembna dejavnost preprečevanja in odkrivanja prevar ter zlorab tako v poslovanju kot tudi v medčloveških razmerjih.

Povezanost naštetih ekonomskih, psiholoških, socioloških in bioloških vidikov odziva (interesa) se kaže v delovanju posameznika in njegovem učinku pri ustvarjanju dodane vrednosti.

Politika na vseh ravneh in vrstah organiziranosti (združevanja) posameznikov je vpeta v vse točke tega procesa. Temeljna odgovornost vseh vrst politik se kaže zlasti v vplivu na:

• interesno delovanje posameznikov;
• področje dela in njegovega upoštevanja;
• uveljavljanje kategorije dodane vrednosti kot temeljne informacije o trajnostnem razvoju z ekonomskega vidika;
• izhodišča in temeljna sodila za usmerjanje in razporejanje dodane vrednosti;
• promocijo in uveljavljanje načela družbene odgovornosti na vseh področjih delovanja ljudi.

Seveda pa lahko politika tudi zlorablja svoj vpliv predvsem preko informacijskega sistema,[3] obenem pa lahko izrablja oziroma zlorablja možnosti različnih odzivov posameznikov in volivcev na posredovane informacije ali dezinformacije.

Temeljno sodilo ustreznega odzivanja posameznika je družbena odgovornost, kar je skladno z uvodno splošno opredelitvijo družbene odgovornosti.

Obenem pa to pomeni odgovornost posameznika, da družbeno odgovorno deluje in sooblikuje politiko na vseh ravneh in vrstah organiziranosti. Iz tega izhaja tudi družbena odgovornost vseh nosilcev in izvajalcev politike.

Način delovanja posameznika (v odvisnosti od zaznanega tveganja), načeloma daje možnost optimalnega razreševanja morebitnih etičnih dilem na vseh področjih delovanja tako posameznika kot tudi vseh vrst združb.

Tveganje je torej rdečo nit vsega delovanja ljudi, saj je temeljni razlog različnosti v njihovem obnašanju. Zato lahko pomeni izhodišče zlasti za:

• razumevanje različnosti ljudi in njihovega delovanja ter na tej podlagi za njihovo vživljanje v sočloveka (empatijo) in posledično za boljše komuniciranje;
• lažje razreševanje težav in poenotenje o skupnih ciljih;
• lažje oblikovanje politik na vseh ravneh in vrstah organiziranosti;
• ustrezno in objektivno obravnavanje posameznika (brez stereotipov in predsodkov);
• lažji dogovor o temeljnih vrednotah, saj potrjuje etično delovanje kot sestavni del zakona dodane vrednosti;
• učinkovito izboljševanje delovanja in ustreznega spreminjanja družbenih sistemov;
• ustreznejše vrednotenje delovanja posameznikov in združb;
• učinkovito podlago celovitih ukrepov za povečanje blaginje družbe in družbene odgovornosti (na ekonomskem, socialnem in okoljskem področju) ter s tem za zagotavljanje trajnostnega razvoja.

Predstavili smo torej razloge različnosti obnašanja in delovanja ljudi, ki so obenem tudi temeljni razlogi za razcepljenost in razdvojenost družbe kot celote. K temu pa lahko pomembno prispeva politika, če izkorišča slabosti in nagnjenosti ljudi, jih razdvaja ob upoštevanju rekla "deli in vladaj", zlasti še z namernimi dezinformacijami. Zato je nujno najti še vzvode zmanjšanja entropije v družbi in opredeliti temelje poenotenja glede njenega nadaljnjega razvoja.

4 Izhodišča poenotenja

Dosedanje ugotovitve pa ne dajejo samo odgovorov na vprašanja o različnosti, temveč ponujajo tudi temeljno sodilo ustreznosti obnašanja in delovanja posameznika. To naj bi bil njegov prispevek k družbeni blaginji oziroma ustvarjena presežna dodana vrednost v najširšem smislu, ne glede na to, v kakšnem okolju ali organiziranosti posameznik trenutno deluje. To sodilo je vedno najpomembnejše (ali pa bi vsaj moralo biti), kljub morebitnim trenutnim drugačnim parcialnim oziroma kratkoročnim interesom posameznika ali organizacije. Iz tega sledi, da ima tak pristop dokaj močno filozofsko razsežnost glede delovanja človeka in smisla njegovega življenja. Ne razlaga namreč samo različnosti obnašanja in delovanja ljudi, temveč daje tudi načelni odgovor, kakšno naj bi bilo to delovanje.

Na tej podlagi je omogočeno razumevanje današnje stvarnosti, ki nas pod vplivom neoliberalizma postavlja pred težko rešljive probleme, kot so neenakopravnost ljudi, izkoriščanje, vojne, migracije, nevarno ogrožanje okolja, ki pomenijo vedno večja tveganja za obstoj človeštva. Še več, tak pristop rešuje postmoderno etiko iz zablode ideološkega in idealističnega usmerjevanja na razumnost, odgovornost ter "krščansko" dobroto ljudi, kar predlagajo nekateri avtorji (npr. Jamnik, 2018, 292).^[4]

Ne gre torej za naivno-optimistično povzdigovanje morale ali moraliziranje, temveč za ugotovitev pomembnosti ustreznega delovanja za trajnostni razvoj in obstoj človeštva. Potrjuje se temeljno etično načelo, ki je vsebovano že v zakonu dodane vrednosti in smo ga citirali v izhodišču tega prispevka. Gre za teoretično celovito podlago za oblikovanje ustreznih politik na vseh ravneh, ki naj bi prispevale k izboljšanju organiziranja in delovanja družbenih sistemov, s tem pa tudi k dvigu družbene blaginje. Seveda pa je tudi tu najpomembnejše delovanje posameznikov in s tem njihova vloga in odgovornost pri oblikovanju teh politik.

Krajše povedano, gre za družbeno odgovorno obnašanje in delovanje ljudi, kar naj bi bilo temeljno izhodišče za zmanjšanje razdvojenosti v družbi.

Temeljni cilj družbeno odgovornega delovanja naj bi bil oblikovanje in ohranjanje trajnostne družbe. Trajnostno družbo lahko načeloma opredelimo kot družbo, ki spozna svoje meje rasti in išče alternativne poti izboljševanja. Razvoj človeštva namreč ne pomeni "imeti več", kajti »tistega, kar dejansko šteje v življenju, ne moremo kupiti z denarjem« (Hoffer, 2020). Temeljne značilnosti trajnostne družbe naj bi bile zlasti naslednje (prirejeno po: Šarotar - Žižek, Mulej, 2020):

• ohranjanje narave in okolja,
• srečni, osebno in družbeno odgovorni, zadovoljni in spoštovani ljudje,
• ustrezna tehnologija (avtomatizacija in robotizacija) za zadovoljevanje potreb ob zagotavljanju zdravja in varnosti,
• sodelovanje ljudi v dobro družbe,
• dolgoročno uspešno poslovanje organizacij in njihovih deležnikov,
• odgovorni lastniki finančnega in intelektualnega kapitala,
• družbeno odgovorno delovanje informacijskih sistemov,
• zagotavljanje ustreznih vrednot, kulture in norm,
• premišljeno potrošništvo,
• upoštevanje različnosti med ljudmi,
• univerzalni temeljni dohodek,
• solidarnost brez razlik med ljudmi,
• prosti čas za dobro počutje,
• ustrezni pravni red,
• demokratičnost.

Zgornje značilnosti povzema ISO 26000 (ISO 2020) v okviru sedmih temeljnih načel družbene odgovornosti in jih izraža s tremi postulati:

1. odgovornost vsakega za vpliv v družbi in naravi,
2. soodvisnost vseh ljudi,
3. povezanost ob specializaciji in ustvarjalnem sodelovanju.

5 Proces poenotenja

Prva faza procesa poenotenja je nedvomno poenotenje glede zgornjih izhodišč. To načeloma ne bi smela biti velika težava. Seveda pa se težave pojavijo pri uveljavljanju in uresničevanju teh izhodišč. Pokaže se namreč, da so ta izhodišča predvsem dolgoročno naravnana (morda celo idealizirana). Trajnostna družba je namreč končni (horizontni)[5] cilj. Človek pa je prisiljen razmišljati in delovati tudi vsakodnevno z upoštevanjem trenutnih potreb in morebitnih ožjih interesov.

Zato je za posameznika pomembno, da upošteva zgoraj obravnavana izhodišča kot skupni imenovalec, ki omogoča preobrazbo družbe ter dnevno delovanje temu čim bolj prilagodi. Splošno upoštevanje teh izhodišč pa nikakor ni samoumevno. To naj bi bila predvsem naloga politike. Politika se načeloma vedno prilagaja zahtevam in pričakovanjem ljudi. Le-te pa se lahko spreminjajo samo z učinkovitim sistemom izobraževanja. Za ta sistem pa je nesporno odgovorna akademska sfera, ki je zato stalno pod pritiskom politike s ciljem, da se ne bi nič spremenilo.

Prvo fazo poenotenja torej zato uspešno zavira preveliko število apologetskih, čeprav akademsko izobraženih ljudi. Le-ti upočasnjujejo spremembe in s tem tudi razvoj družbe. Posledice se kažejo v vedno večji neenakosti ljudi, relativni rasti revščine in nezadovoljstva ter uničevanju planeta. Rast entropije v družbi se kaže tudi v vedno bolj nasilnih dejanjih (npr. kriminalu, vojnah, emigraciji) in posledično v vedno večjem represivnem obnašanju vsakokratne oblasti nad ljudmi.

6 Možne rešitve

Pomembno je opredeliti temeljne nosilce sprememb v družbi. Verjetno je to predvsem civilna družba z vsemi svojimi možnimi oblikami. Pri tem je velika odgovornost na mladih in razmišljujočih ljudeh, ki so sposobni zahtevati odgovorno ravnanje od apologetskih in uspavanih akademskih elit, kjer prevladujejo individualni interesi..

Pomembna pomoč je potrebna s strani sindikatov, ki bi morali preseči svoje tradicionalne usmeritve in upoštevati svojo družbeno odgovornost, ki ni samo zaščita zaposlencev (seveda v vseh oblikah dela), temveč predvsem nadziranje poslovanja, vključno s soupravljanjem s finančnim in intelektualnim kapitalom v organizacijah.

Poenoteni cilj nosilcev sprememb lahko opredelimo kot KAKOVOST ŽIVLJENJA IN TRAJNOSTNA DRUŽBA. To je obenem tudi sodilo ustreznosti programov posameznih političnih strank, ki bi ga morali volivci upoštevati pri odločanju na volitvah. Nedvomno je ta cilj možno dosegati na različne načine, vendar morajo biti prepričljivi in celovito in dolgoročno zastavljeni. V nasprotnem primeru se lahko samo nadaljuje agonija in razpadanje družbe, ki smo mu lahko priča ob kritični presoji sedanjega stanja in gibanj v družbi.

LITERATURA

1. Beck, Ulrich (1992). Risk society. London: SAGE Publications.
2. Graeber David, Wengrow David (2021). The Dawn of Everything. New York: Farrar, Straus and Giroux.
3. GRI standards (2016). Consolidated Set of GRI Sustainability Reporting Standards 2016. http://www.ekvilib.org/wp-content/uploads/2018/03/GRI-standardi-2016.pdf.
4. Greene, Robert (2018). The Laws of Human Nature. New York: Peguine Random House LLC.
5. Hoffer, Frank (2020). Beyond “green growth”. Social Europe. https://www.socialeurope.eu/beyond-green-growth.
6. ISO 26000 (2020). Guidance on Social responsibility. British Standard Institution. https://www.bsigroup.com/en-GB/ISO-26000-Social-Responsibility/.
7. Jamnik, Anton (2018: Svet osamljenih tujcev: komunitarna in postmoderna kritika liberalizma. Ljubljana: Mladinska knjiga.
8. Šarotar Žižek, Simona, Mulej Matjaž (2020). Society & Welfare. http://www.irdo.si/irdo2020/referati/a2-1-sarotarzizek&mulej.pdf.
9. Taleb N., Nicholas (2009): Errors, Robustness, and the Fourth Quadrant. International Journal of Forecasting, Vol. 25 (2009), str. 744−759.
10. Taleb N., Nicholas, Goldstein G., Daniel, Spitznagel W., Mark (2009a). The Six Mistakes Executives Make in Risk Management. Harvard Business Review, Oktober 2009, str. 78−81.
11. Železnikar, Zoran (2000): Planet strahu (Vloga strahu in prihodnost človeštva.). Ljubljana: samozaložba.

[1] To velja tudi za sicer briljantno knjigo (Graeber, Wengrow, 2021).

[2] Povečevanje znanja npr. sicer povečuje sposobnost dojemanja tveganja, vendar občutka tveganja ne zmanjšuje v vsakem primeru, saj ga lahko celo povečuje (Beck, 1992, 20).

[3] Od tod tudi splošna težnja podrejanja različnih medijev s strani politike.

[4] Namesto idealističnega sklicevanja na krščansko etiko bi lahko verujoči ljudje tudi povratno delovanje zakona vrednosti v primeru neetičnega delovanja (povečevanje entropije), pripisali premišljeni božji ustvarjalnosti.

[5] Horizontni cilj je cilj na obzorju, h kateremu nenehno stremimo in pomeni sodilo ustreznosti našega delovanja..