TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člena 34 in 37 Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 uradno prečiščeno besedilo, 48/09 in 21/12) nista v neskladju z Ustavo. Zahteva za oceno ustavnosti pete alineje drugega odstavka 4. člena in prve alineje tretjega odstavka 4. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 8/12) se zavrže.

Državno tožilstvo je sistem samostojnih državnih organov, v okviru katerih državni tožilci na podlagi prvega odstavka 135. člena Ustave izvršujejo funkcijo vlaganja in zastopanja kazenskih obtožb kot posebno funkcijo državne oblasti in druge naloge v skladu z zakonom. Glede na ustavnopravno vsebino državnotožilske funkcije, v okviru katere se z izvrševanjem kazenske zakonodaje izvaja pregon storilcev kaznivih dejanj v imenu države in v javnem interesu kot represivna dejavnost države, je državno tožilstvo del izvršilne veje oblasti. Ustava v prvem odstavku 135. člena za izvrševanje državnotožilske funkcije določa načelo funkcionalne samostojnosti državnih tožilcev, kar zahteva tudi samostojnost državnih tožilstev kot državnih organov. Državnim tožilcem mora biti samostojnost zagotovljena pri izvrševanju njihove funkcije v konkretnih zadevah, saj državno tožilstvo ni takšen del izvršilne oblasti, ki bi ga v smislu političnih in strokovnih navodil v konkretnih zadevah lahko usmerjala vlada ali katero koli ministrstvo. Zato državno tožilstvo, ki je sicer del izvršilne veje oblasti, za delovanje te oblasti kot celote pomeni njeno omejitev in nadzor nad njo ter s tem pomembno sodoloča tudi ravnovesje te oblasti do zakonodajne in zlasti sodne veje oblasti. Zato morajo biti državna tožilstva organizirana kot samostojni državni organi. Samostojnost državnih tožilcev pri izvrševanju tožilske funkcije morajo zagotavljati zakoni, ki urejajo državnotožilsko službo oziroma izvajanje tožilske funkcije (npr. zakoni, ki urejajo državno tožilstvo, kazenski postopek in policijo). Odločitev, katero ministrstvo naj izvaja upravne naloge v zvezi z organizacijo in delovanjem državnega tožilstva ter nadzorom nad njegovim poslovanjem, je glede na to stvar proste presoje zakonodajalca, dokler ta s tem ne poseže v ustavno določeno samostojnost državnih tožilcev in državnih tožilstev. Pooblastila, ki bi okrnila ali utegnila okrniti ustavno zahtevano samostojnost državnega tožilca, bi bila lahko ustavno sporna, ne glede na to, katero ministrstvo in minister bi bil pristojen za njihovo izvajanje. Ker se je prenos upravnih nalog v zvezi z državnim tožilstvom izvedel v okviru izvršilne veje oblasti, načelo delitve oblasti za presojo ustavne skladnosti tega prenosa ni upoštevno. Prenos upravne pristojnosti za delo državnega tožilstva z ministrstva, pristojnega za pravosodje, na ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ne spreminja konkretnih pravnih razmerij med državnim tožilstvom, državnimi tožilci in pristojnim ministrstvom in ministrom, saj ne spreminja ministrskih pooblastil niti samostojnega položaja državnega tožilca, kot je določen v zakonu, ki ureja državno tožilstvo, in drugih zakonih. Zato prenos pristojnosti med ministrstvi sam po sebi nima neposrednega pravnega pomena za samostojnost državnih tožilcev v konkretnih postopkih kazenskega pregona. Tak prenos sam po sebi zato ne more pomeniti podrejanja državnega tožilstva niti ministru niti vladi niti kakršnega koli vpletanja v izvrševanje funkcije državnega tožilca. Dokler zakoni, ki urejajo konkretna razmerja med ministrom, policijo in državnim tožilstvom, zagotavljajo samostojnost državnih tožilcev in samostojnost državnih tožilstev, dotlej tudi koncentracija pristojnosti za tožilstvo in za policijo na istem ministrstvu in pod istim ministrom ni v neskladju z Ustavo.