TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno razveljavi v delu točke II izreka, ki se nanaša na sodno razvezo z dnem 21. 1. 2020, v točki VII izreka, v delu točke X/1 izreka, ki se nanaša na poziv na delo in na prijavo v zavarovanje od 22. 1. 2020 dalje, v delu točke X/6 izreka, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 22. 1. 2020 dalje in v točki X/7 izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Predvsem pa je pomembno, da je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka dodatno obrazložilo z vidika materialnega prava, čemur tožnik niti ne nasprotuje, da mu zahtevanih obračunov razlik v plači, z zahtevanim odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, ni možno prisoditi, ker mu za navedeni obdobji ni priznalo delovnega razmerja pri toženki, posledično pa ni možno priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je sodišče še poudarilo, da tožnik drugih podlag v zvezi z vtoževanimi zneski (npr. odškodnino) ni podal in tudi temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Z navedenim razlogovanjem je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 148/2015 in VIII Ips 315/2017, da delavcu v času zaposlitve pri novem delodajalcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, pač pa kvečjemu odškodnino.