TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku prve točke izreka spremeni tako, da njen izrek odslej v celoti glasi:

„1. Tožene stranke so v petnajstih dneh dolžne nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 1.650,00 (tisoč šeststo petdeset 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2009 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 428,49 (štiristo osemindvajset 49/100) EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

V ostalem se pritožba zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 57,14 (sedeminpetdeset 14/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker je smisel nadzorstva psa ravno v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval, mora biti to nadzorstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je imetnik psa mogel in moral predvideti. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje bi morala prva toženka v obravnavani zadevi, ko je tožnico ogovorila in jo poklicala k sebi, predvideti, da bo tožnica k ograji pristopila. Zato bi v taki situaciji skrb za potrebno varstvo in nadzorstvo nad psom zajemala tako ravnanje prve toženke, ki bi psu skok na ograjo preprečilo. Zgolj opozorilo tožnici na nevarnost psa, ko se je slednja že približevala ograji, tudi po mnenju sodišča druge stopnje pravnemu standardu potrebnega varstva in nadzorstva psa ne zadošča.