TFL Vsebine / Revija Pamfil

V času, ko se zdi, da družba in država regredirata na stopnjo srednjeveškega inkvizitornega sistema, je težko zagovarjati tezo o neučinkovitosti zaporne kazni. Po Foucaultu se tega zavedajo že vsaj 150 let, pa vendarle sta občutka ogroženosti in nevarnosti tista, ki usmerjata kaznovalno politiko k sprejemanju vedno strožjih kazni. V tej shizofreni situaciji pa se pozablja na tiste, ki so naklepno ali malomarno ogrozili ali celo kršili pomembne družbene vrednote. Vendar ali ni tudi ta marginalna skupina ljudi del družbe in posledično družbenih vrednot? Ali je njihovo življenje manjša družbena vrednota od preostalih vrednot »normalnih« ljudi? Kot pravi prof. Petrovec, namišljen občutek varnosti smo zamenjali z represivno državo in ob tem izgubili občutek za človeka. Nekdo, ki občutka za človega zagotovo ni izgubil, je Robert Friškovec. Robi je zaporniški duhovnik brez talarja in brez mask: karkoli mu odvzema svobodo, tega se želi »odkrižati«. Pravo svobodo pa mu poleg neposrednosti ponuja vera. Pravi, da mu vera predstavlja »polnost svobode«, zaradi česar lahko živi v odrešenosti. Poznan in priljubljen je tako med akademiki kot tudi med klošarji. Med najinim intervjujem sta namreč predstavnika obeh slojev vstopila v prostor in spregovorila nekaj besed z Robijem, kar tako sproščeno izrazila svoje tegobe, po spovedi pa ni sledila duhovniška pokora in modrovanje, ampak le topel občutek, ki ne potrebuje besed. Ravno zaradi sproščenosti in pridiha svobode sem ga izbrala za tarčo svojega tega intervjuja. Na njem je nekaj tako paradoksalno neklerikalnega, da sem želela ugotoviti, kaj to je...