TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06) je v neskladju z Ustavo, kolikor med javno arhivsko gradivo uvršča tudi gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki so po tem zakonu opredeljeni kot javnopravne osebe, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacientov. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do uveljavitve drugačne zakonske ureditve se za gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki so po Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih opredeljeni kot javnopravne osebe, ki je po tem zakonu opredeljeno kot javno arhivsko gradivo ter vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacientov, ne uporablja ureditev po tem zakonu in po izvršilnih predpisih, izdanih na njegovi podlagi.

Že sama hramba občutljivih osebnih podatkov pri javnem organu, zajetih v zdravstveni dokumentaciji, prav tako pa tudi arhiviranje ter prenos gradiva iz zdravstvenega zavoda oziroma ambulante, v katerih je nastalo, v javni arhiv z namenom omogočiti dostopnost tega gradiva javnosti, pomenijo poseg v pravico posameznika do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave) in pravico do varstva njegove zasebnosti (35. člen Ustave), hkrati pa ogrožajo tudi nedotakljivost osebnega dostojanstva (34. člen Ustave). Ko gre za vprašanje varovanja posebej občutljivih osebnih podatkov, ki izvirajo iz zaupnega razmerja med pacientom in zdravnikom, katerega bistvena predpostavka je zdravnikova molčečnost, in katerih razkritje lahko ogrozi človekovo osebno dostojanstvo, je poudarjena potreba po jasni in določni opredelitvi zakonodajnega cilja. Le določno opredeljen cilj ureditve lahko omogoči presojo, ali so zasledovani cilji sploh združljivi s prvotnim namenom zbiranja podatkov in ali je morda prav zato, ker so združljivi, razumno predpostaviti, da se od prvotnega namena zbiranja ne oddaljujejo že v tolikšni meri, da njihova nadaljnja uporaba trči v prepoved iz drugega stavka prvega odstavka 38. člena Ustave. Pri poseganju v tako pomembni človekovi pravici, kot sta obravnavani, mora zakonodajalec še toliko bolj upoštevati, da se lahko te pravice omejijo le zaradi ciljev, ki so povsem jasno in konkretno opredeljeni in šele kot taki lahko postanejo ustavno dopustna podlaga za omejitev teh pravic. Tako splošno opredeljen cilj (tj. celovito varstvo arhivskega gradiva za potrebe znanosti in kulture ter pravne varnosti oseb), kot je ugotovljen v danem primeru, ne odraža dolžne skrbnosti in odgovornosti zakonodajalca pri ravnanju z zdravstvenimi podatki (ki velja za ravnanje z zdravstveno dokumentacijo tako v času njenega nastanka kot tudi po smrti pacienta). Tako opredeljen cilj namreč ne izraža, da bi zakonodajalec upošteval (1) pomen varstva občutljivih osebnih podatkov, ki so vsebovani v zdravstveni dokumentaciji in razkritje katerih lahko pomeni tudi poseg v osebno dostojanstvo pacienta in njegovih bližnjih; (2) zdravnikovo molčečnost kot bistveno predpostavko zaupnosti odnosa med pacientom in zdravnikom; ter (3) ustavna jamstva, ki so pacientom zagotovljena zaradi uresničevanja njihove pravice do varstva osebnih podatkov, s posebnim poudarkom na prepovedi uporabe osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zato tega cilja ni mogoče upoštevati kot ustavno dopustnega za presojani poseg v pravice pacientov, varovane v 38. in 34. členu Ustave.