TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob pritožbi obdolženega se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se v izreku izpodbijane sodbe opisano dejanje pravno označi kot prekršek iz tretjega odstavka 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v izreku o sankciji pa tako, da se obdolžencu za ta prekršek na podlagi 21. člena Zakona o prekrških izreče opomin; v izreku o stroških postopka in roku plačila stroškov postopka se sodba sodišča prve stopnje potrdi, sicer pa pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena.

Prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda, torej prometna nesreča I. kategorije, se v primeru, da je vzrok tej prometni nesreči prekršek, za katerega je predpisana samo globa, šteje kot prometna nesreča z neznatno nevarnostjo, za katero ni mogoče uporabiti določbe 234. člena ZVCP-1, ki določa sankcije za t.i. kvalificirani prekršek.

V izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje ne predstavlja kršitve 2. odstavka 25. člena ZVCP-1, ki določa, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje, temveč 1. odstavka 27. člena citiranega zakona, ki določa, da se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, pred premikom vozila ali vključevanjem v promet, prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje, in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s smerno utripalko.

Strinjati se je sicer z obdolženčevimi pritožbenimi navedbami, da zaradi dolžine vozila in priklopnega vozila ter zavijanja v stransko cesto tega manevra drugače ni mogel izpeljati, vendar pa bi se moral prav zaradi tega tudi kot voznik ustrezno prepričati, da ta manever stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu ali premoženje in tudi zaradi specifičnosti vozila in nameravane spremembe smeri na ustrezen način poskrbeti za odvrnitev nevarnosti za druge udeležence v prometu (na primer s postavitvijo ustreznega opozorilnega znaka, s pomočjo druge osebe in podobno).