TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi,izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna izprazniti stanovanjske prostore v stanovanjski hiši N.K., ki obsegajo sobo, kuhinjo, predsobo, stranišče ter klet, drvarnico in garažo v skupni površini 19 m2 ter te prostore proste oseb in stvari izročiti tožnicam. Toženo stranko je tudi zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 56.615,00 SIT. Z v isti odločbi vsebovanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne predlog tožene stranke na taksno oprostitev.

Pravočasno vložena pritožba tožene stranke izpodbija citirano sodbo in sklep sodišča prve stopnje ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz čl. 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in s pritožbenim predlogom na razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. ustrezno spremembo napadene sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, kot tudi s predlogom na ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa v smeri priznanja taksne oprostitve toženi stranki.

Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Tako presoja utemeljenosti pritožbenih ugovorov kot tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek čl. 365 ZPP), pokažeta, da za pravilno materialnopravno presojo obravnavanega razmerja dejansko stanje ni v zadostni meri razčiščeno, da bi lahko predstavljalo dovolj trdno dejansko podlago za odločitev v zadevi.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje videlo dejansko in pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke v čl. 58 Stanovanjskega zakona. Ker tožena stranka ni sklenila najemne pogodbe s tožnicami, zaseda sporno stanovanje nezakonito, zaradi česar obstaja pravica lastnika stanovanja, da zahteva njegovo izpraznitev. Ne glede na, še za časa veljavnosti Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 35/82) sklenjeno stanovanjsko pogodbo med toženko in pokojnim I.G. dne 29. 4. 1991, četudi za nedoločen čas, je stanovanjski zakon sicer res nalagal lastnikom stanovanj in prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice prilagoditev prejšnjega stanovanjskega razmerja novim v stanovanjskem zakonu predvidenim najemnim razmerjem. To je razvidno iz čl. 147 Stanovanjskega zakona, kjer je bil določen rok za sklenitev najemne pogodbe v smislu določil Stanovanjskega zakona. Na tej osnovi bi sicer tožnice upravičeno zahtevale od toženke sklenitev najemne pogodbe z njimi, s sankcijo izpraznitve stanovanja, v kolikor toženka z njimi tovrstne pogodbe ne bi sklenila. Vendar pa vse to pride v poštev le, v kolikor bi bilo nedvomno ugotovljeno, da je edina podlaga za toženkino pravico bivanja v obravnavanih prostorih zgolj obstoječe najemno razmerje. V danem primeru pa ni mogoče prezreti, da se toženka brani v svoji procesni vlogi tožene stranke in z materialno pravnega vidika v vlogi k izpraznitvi stanovanja zavezane stranke, z določenimi ugovori, ki bi v primeru utemeljenosti nedvomno imeli vpliv na uveljavljano izpraznitveno tožbo tožeče stranke iz druge podlage. Toženka zatrjuje, da je postala solastnica stanovanjske stavbe, v kateri so obravnavani stanovanjski prostori, zaradi njenih vlaganj v to stavbo, tedaj smiselno zatrjuje originarni način pridobitve solastnine v tej nepremičnini. Priznanje navedene solastnine in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine zaradi vpisa v zemljiško knjigo že tudi uveljavlja v drugi tekoči pravdi. V kolikor bi se ugotovilo, da ima toženka solastnino v objektu, v katerem je sporno stanovanje, bi ga smela uporabljati oz. soouporabljati kot solastnica in tožnice od nje izpraznitve stanovanja ne bi mogle zahtevati, s trditvijo, da ga zaseda nezakonito, brez ustreznega pravnega naslova. Prav ima pritožba, ko rešitev vprašanja o obstoju te solastnine toženke v obravnavani stanovanjski stavbi, definira kot predhodno vprašanje v smislu čl. 12 ZPP. Zato pa ima tudi prav, ko nakazuje, da bi pred odločitvijo o tožbenem zahtevku tožeče stranke sodišče prve stopnje moralo to vprašanje samo rešiti kot predhodno vprašanje ali (kar je nedvomno edino smotrno) samo ta tekoči pravdni postopek prekiniti do pravnomočne rešitve pravdne zadeve pod opr. št. P xx/95 Okrožnega sodišča v Mariboru. Šele po razjasnitvi navedenega predhodnega vprašanja bo mogoče odločiti o tožbenem zahtevku tožeče stranke z vso zanesljivostjo. Kakršnakoli ocena utemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka toženke iz te pravde v citirani pravdni zadevi P xx/95 Okrožnega sodišča v Mariboru, brez odločanja o njem po predhodnem izvajanju dokazov, bi bila zaenkrat nedopustno prejudiciranje.

Po mnenju pritožbenega sodišča nima neke teže dejstvo, ali je toženka sprožila omenjeno pravdo pred Okrožnim sodiščem v Mariboru po napotitvi zapuščinskega sodišča ali brez tega. Končno je toženka v zapuščinskem postopku po pokojnem J.G. predstavljala tretjo osebo in ne dediča. Zapuščinsko sodišče pa odredi napotitev na pravdo praviloma v primeru spora med dediči o določenih relevantnih dejstvih.

V ponovljenem postopku tako sodišče prve stopnje ne bo moglo kar spregledati uveljavljanega tožbenega zahtevka tožene stranke v tekoči pravdi pod opr. št. P xx/95 Okrožnega sodišča v Mariboru, kakor tudi odločati o postavljenem tožbenem zahtevku iz te pravde neodvisno od odločitve o postavljenem tožbenem zahtevku toženke v vzporedno tekoči omenjeni drugi pravdi. Zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja v navedeni smeri pa je bilo ob ugotovljeni uspešnosti pritožbe potrebno napadeno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 370 ZPP).

V ponovljenem postopku pa naj sodišče prve stopnje pretehta tudi ostale pritožbene trditve, predvsem v smeri pomisleka, da ni dovolj ugotovljena identiteta stanovanjskih prostorov, ki jih zaseda toženka, kot tudi v smeri neupoštevanja izpraznitvenega roka, kot ga predvideva čl. 59 Stanovanjskega zakona.

Prav ima sicer sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da bi morala tožena stranka predložiti potrdilo o premoženjskem stanju že k podanem predlogu na taksno oprostitev, kar pa tožena stranka ni storila in je tej dolžnosti zadostila šele sedaj v pritožbenem postopku, ko je tovrstno potrdilo predložila. Predložila je tudi dokazilo o višini svojega zaslužka iz delovnega razmerja. Glede na četrti odstavek čl. 173 ZPP, ki v smeri ugotavljanja pravega premoženjskega in gmotnega stanja osebe, ki predlaga taksno oprostitev, nalaga določeno aktivnost tudi sodišču samemu, omenjene opustitve le ni mogoče razlagati tako, da je zaradi tega stranka, ki taksno oprostitev predlaga, prekludirana pri nadaljnjem uveljavljanju tovrstnega predloga. Ker je toženka šele sedaj v pritožbenem postopku zadostila predvidenemu dokaznemu bremenu v tej smeri, je sodišče druge stopnje zgolj zaradi tega razveljavilo tudi izpodbijani sklep o zavrnitvi njenega predloga na taksno oprostitev.

Zato naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku po oceni predloženih dokazil oz. na ustrezni način podrobneje tudi pretehta obstoj okoliščin za možno uporabo čl. 13 Zakona o sodnih taksah na strani toženke.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku čl. 166 ZPP.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.

 

Če tožena stranka ne sklene najemne pogodbe s tožnicami, zaseda sporno stanovanje nezakonito, zaradi česar obstaja pravica lastnika stanovanja, da zahteva njegovo izpraznitev.V primeru, če toženka zatrjuje, da je postala solastnica stanovanjske stavbe, v kateri so obravnavani stanovanjski prostori, zaradi njenih vlaganj v to stavbo, tedaj smiselno zatrjuje originarni način pridobitve solastnine v tej nepremičnini. Priznanje navedene solastnine in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine zaradi vpisa v zemljiško knjigo že uveljavlja v drugi tekoči pravdi.Sodišče prve stopnje mora to vprašanje samo rešiti kot predhodno vprašanje ali samo ta tekoči pravdni postopek prekiniti do pravnomočne rešitve pravdne zadeve pod opr. št. P xx/95 Okrožnega sodišča v M.