TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretji odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10 in 63/13) je bil v neskladju z Ustavo, kolikor je določal, naj sodišče zavrže predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, če vlagatelj niti po pozivu sodišča v skladu s pravili o nepopolnih vlogah ni priložil izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ali predpisane priloge tudi za družinske člane.    Prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13 in 30/16) se razveljavi v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR.   Odločitev iz 1. točke tega izreka se izvrši na naslednji način: – sodišče po uradni dolžnosti pridobi podatke o družinskih članih iz obstoječih zbirk podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, četudi gre za podatke, ki so davčna tajnost, če vlagatelj predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse tudi po pozivu sodišča ne priloži izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ali predpisane priloge za družinske člane, ker družinski člani nočejo sodelovati ali mu nočejo dati podatkov o svojem premoženjskem stanju; – družinski člani stranke morajo dati sodišču na njegov poziv o svojem premoženjskem stanju podatke, ki se ne vodijo v obstoječih zbirkah podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.   Do drugačne zakonske ureditve se odločitev iz 2. točke tega izreka izvrši tako, da sodišče odmeri sodno takso v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000 EUR, kadar odmerja sodno takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah; če je sodišče že odmerilo sodno takso na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah, pa vrednost spornega predmeta presega 500.000 EUR in je vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ali ugovor zoper plačilni nalog, o katerem še ni pravnomočno odločeno, sodišče po uradni dolžnosti izda nov plačilni nalog, upoštevajoč način izvršitve iz te točke izreka.

Zakonska ureditev, ki v primeru, da vlagatelj predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse sodišču tudi po pozivu v skladu s pravili o nepopolnih vlogah ni priložil izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu in predpisane priloge tudi za družinske člane, določa zavrženje takšnega predloga, pomeni zaradi učinka na samo vsebino pravice do sodnega varstva ali pravico do pravnega sredstva poseg v pravico.    Izpodbijana ureditev, po kateri mora stranka izjavo o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu priložiti tudi za družinske člane, ni nujen ukrep za dosego zaželenega in ustavno dopustnega cilja, tj. celovitega vpogleda v premoženjsko stanje stranke. Tak cilj je mogoče doseči z blažjim sredstvom. Taki blažji sredstvi sta: 1. zakonsko pooblastilo sodišču, ki odloča o predlogu za taksno olajšavo, za opravo poizvedb o premoženju, prihrankih in dohodkih za družinske člane iz obstoječih zbirk podatkov, in 2. za podatke o premoženjskem stanju družinskih članov, za katere se ne vodijo podatki v obstoječih zbirkah podatkov, določitev obveznosti družinskega člana, da te podatke posreduje sodišču. Tako usoda strankinega predloga za taksno ugodnost ne bi bila odvisna zgolj od prostovoljne pripravljenosti družinskega člana na sodelovanje v postopku odločanja o njem. Cilj je tako mogoče doseči z ureditvijo, ki ne bi bila v nobenem pogledu manj učinkovita od izpodbijane, hkrati pa bi manj posegala v pravici iz prvega odstavka 23. člena oziroma 25. člena Ustave.    Praviloma sodi v široko polje proste presoje zakonodajalca, da določi višino sodne takse v odvisnosti od vrednosti uveljavljenega denarnega zahtevka; vendar pa ima tudi to polje svoje skrajne meje, ki bi jih zakonodajalec prestopil zlasti s takim povišanjem dotedanjih ustaljenih oziroma običajnih sodnih taks, ki bi lahko učinkovalo že kot nedopustno omejevanje možnosti dostopa do sodnega varstva in do pravnega sredstva.    Visoke sodne takse, kadar se odmerjajo po tabeli iz 16. člena Zakona o sodnih taksah pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR, lahko tudi stranke, ki glede na svoje premoženjsko stanje zmorejo plačati sodno takso, odvrnejo od uveljavljanja pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva, zato pomenijo poseg v navedeni pravici.    Visoke sodne takse, kadar se odmerjajo od vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR po tabeli iz 16. člena Zakona o sodnih taksah, pomenijo v razmerju do koristi cilja nesorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva, saj tako visoke sodne takse ne pomenijo delnega plačila za storitev sodišča, temveč gre za večkratno preplačilo storitve sodišča. Teža posledic izpodbijane ureditve za stranke, ki niso upravičene do taksnih ugodnosti in ki lahko zaradi višine sodne takse trajno izgubijo pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva, je očitno nesorazmerna s koristjo, povezano s tem, da stranke pri visokih vrednostih spornega predmeta krijejo višji delež stroškov posamezne storitve sodišča, in posledičnim zvišanjem prihodkov države iz tega naslova. Zato po presoji Ustavnega sodišča izpodbijana zakonska ureditev čezmerno posega v pravici iz prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave.