TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Tožničini pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Ustanova nujnega deleža predstavlja omejitev svobode oporočnega razpolaganja, saj oporočitelju onemogoča popolno neupoštevanje zakonitega dednega reda. Privilegirane osebe (t. i. nujni dediči) ne morejo in ne smejo biti prikrajšane ne mortis causa (tj. z oporočnimi razpolaganji) niti inter vivos (z neodplačnimi razpolaganji (darili) zapustnika v času življenja). V primeru, da je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekoračil vrednost razpoložljivega dela zapuščine, torej če je načel ali celo izčrpal nujni delež posameznega dediča, govorimo o t. i. prikrajšanju nujnega deleža. V takem primeru se na izrecno zahtevo nujnega dediča, ki je prikrajšan, zmanjšajo oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, pa se vrnejo tudi darila. Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril mora nujni dedič zahtevati v zapuščinskem postopku, vendar lahko zapuščinsko sodišče samo odloči le tedaj, če ni sporna dejanska podlaga njegovega zahtevka, v nasprotnem primeru pa je treba dediča napotiti na pravdo. Če ne gre za spor o dejstvih, lahko zapuščinsko sodišče samo odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj, o vrnitvi daril pa samo tedaj, če so obdarjenci udeleženci zapuščinskega postopka in zahtevek priznajo. Če takega zahtevka ne priznajo ali če obdarjenci niso udeleženci zapuščinskega postopka, lahko nujni dedič svoj zahtevek uveljavlja le v pravdi.

Tu postavljeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za zahtevek, ki se uveljavlja v zapuščinskem postopku, v pravdi pa se o njem lahko odloča šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Tako stališče je materialnopravno zmotno. Drži sicer, da je treba nujni delež uveljavljati v zapuščinskem postopku (in to je tožnica tudi storila), vendar pa zapuščinsko sodišče ne more (in ne sme) odločati, če so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna višina nujnega deleža. V takem primeru namreč obstoji spor, o katerem mora odločati pravdno sodišče. Če bi vzdržala teza prvostopenjska sodišča, da bi bilo o predmetnem tožbenem zahtevku mogoče odločati šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju (s čimer sodišče prvo stopnje namiguje, da je tožba preuranjena oziroma (zaenkrat) nesklepčna), bi bila tožnici, kot ta v pritožbi pravilno opozarja, kršena pravica do sodnega varstva. Sklep o dedovanju namreč veže tiste osebe, ki so bile udeležene v zapuščinskem postopku (220. člen ZD), pri čemer se del določbe 220. člena ZD, ki se glasi "kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi", nanaša zgolj na primere, ko zapuščinski postopek ni bil prekinjen. Če pa je bil prekinjen in je napoteni dedič svoj zahtevek uveljavljal v pravdi, potem ga pravnomočna odločitev o tem tožbenem zahtevku veže in ga, ker gre za res iudicata, po pravnomočnosti sklepa ne glede na določilo 220. člena ZD, ki mu to pravico daje, ne bo mogel več uveljavljati v pravdi. S pravnomočno zavrnitvijo tožbenega zahtevka bi tožnica izgubila vsakršno možnost, da svoj nujni delež uveljavlja - zapuščinsko sodišče bi bilo namreč "vezano" na odločitev, ki je posledica napotitve, nove pravde pa po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zaradi res iudicata ne bi bilo mogoče začeti.