TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se prvostopna sodba v tistem delu izpodbijane 1. točke izreka, kjer je glede obresti odločeno, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od 2.519.224,00 EUR od 1.8.2003 do 31.12.2006 spremeni tako, da ji mora za to obdobje (od 1.8.2003 do 31.12.2006) plačati zakonske zamudne obresti od zneska 603.706.839,40 SIT.V preostalem izpodbijanem delu 1. točke izreka in v izpodbijani 3. točki izreka se pritožba zavrne in se v teh delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Za profesionalno osebo, ki svoje storitve opravlja na trgu, torej za plačilo, se predpostavlja (kot neizpodbitna domneva), da strokovna znanja, ki so potrebna za pravilno opravljanje storitve, ima. Njena ravnanja (dejanja) ali opustitve se zato presojajo po abstraktnih merilih, torej pravilih tiste stroke, s področja katere so strokovna znanja potrebna, da bi bila storitev pravilno opravljena. Odgovornost teh oseb je v opisanem pomenu objektivna, saj se odgovornosti razbremenijo le, če dokažejo, da so vzrok za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev dogodki oziroma ravnanja drugih oseb, ki jih ni mogoče predvideti oziroma se jih izogniti oziroma preprečiti njihovih negativnih posledic. Pri presoji predvidljivosti oziroma odklonljivosti teh dogodkov oziroma ravnanja pa niso pomembne subjektivne strokovne sposobnosti in znanja profesionalne osebe, temveč tista strokovna znanja in sposobnosti, ki se zanjo predpostavljajo. Od direktorja družbe se pričakuje, da se na posle in z njimi povezano financiranje ter računovodenje spozna.

Obveznost direktorja (članov uprave) je po svoji naravi obligacija prizadevanja. Merilo za presojo, ali je svoje obveznosti, povezane z vodenjem družbe, pravilno izpolnil, je zato njegovo ravnanje. Njegova izpolnitev bo zato nepravilna, če je ravnal v nasprotju s pravili poslovodne (managerske) stroke.