TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ne glede na to, da je tožeča stranka račune izdajala upravniku (ta pa je obračunani strošek razdeljeval med etažne lastnike), je še vedno etažni lastnik tisti, ki je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja in s tem oseba od katere tožeča stranka lahko terja plačilo v sodnem postopku. Upravnik namreč (le) zastopa etažne lastnike v poslih upravljanja (118. člen Stvarnopravnega zakonika). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem (tretjo osebo) v imenu in za račun etažnih lastnikov ter v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelje. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno zaključilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v obravnavanem sporu. Upravnik namreč s tem, ko je bil naslovnik spornih računov, ni prevzel izpolnitve obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike.

Tožeča stranka ima sicer prav, da interna delitev stroškov v skladu drugim odstavkom 25. člena Odloka ni njena obveznost. Vendar s trditveno podlago iz dopolnitve tožbe, toženi stranki sploh ni bilo omogočeno konkretizirano ugovarjati višini zahtevka. Tožeča stranka bi namreč morala že v dopolnitvi tožbe pojasniti, kakšna je višina obveznosti tožene stranke po posameznem računu, zlasti zato, ker je predlogu za izdajo sklepa o izvršbi predložila račune, ki se glasijo na upravnika in se nanašajo na celoten poslovni objekt. Le tako bi bilo toženi stranki omogočeno, da bi konkretizirano odgovorila na očitke o neplačilu obveznosti, ki odpadejo nanjo.