TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče mora pri odločanju o predlogu za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse preizkusiti premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje predlagateljice. Premoženjsko stanje je tisto, ki da podatek o tem, ali je taksni zavezanec sposoben poravnavati svoje obveznosti dolgoročno. Likvidnostno stanje se nanaša na njegovo sposobnost, poravnavati svoje obveznosti kratkoročno. Pojma „finančno stanje“ ni mogoče opredeliti iz ZST-1 samega. Podatek o finančnem stanju dajeta premoženjsko in likvidnostno stanje skupaj. Povedano drugače, finančno stanje samo po sebi ni merilo, ki bi imelo kakšen samostojen pomen.

Kratkoročne terjatve so lahko pomemben indikator, da je tožeča stranka v dobrem likvidnostnem stanju, saj pomenijo, da lahko tožeča stranka v kratkem času („v kratkem roku“) pričakuje izpolnitev svojih terjatev.

Značilno za gospodarske družbe je, da se samostojno in na trgu ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo kot svojo izključno dejavnostjo. Značilno za gospodarske družbe je, da imajo prav zato bistveno večjo stopnjo poznavanja in razumevanja poslovanja in prava kot fizične osebe. Zato je razumljivo, da veljajo določena posebna pravila v gospodarskih sporih, ki so, v nekaterih ozirih, za stranke gospodarskih sporov trša (neugodnejša) kot splošna pravila pravdnega postopka.

Člena 23 in 25 Ustave sicer dajeta pravico do pravnega varstva in tudi do pritožbe. Izvrševanje te pravice pa je lahko vezano na zakonske predpostavke, saj drugače teh pravic pravzaprav ne bi bilo mogoče izvrševati. Po presoji pritožbenega sodišča je zakonodajalec s tem, ko je izdelavo pisne polne obrazložitve kot zahtevnega in pri odločanju v celoti gledano tudi zamudnega dela sodišča vezal pri gospodarskih sporih na plačilo sodne takse, ni zanikal pravice do sodnega varstva in ne pravice do pravnega sredstva. S tem ukrepom je dosegel določeno stopnjo racionalizacije v ravnanju tako sodišč, kot tudi strank samih. Z obojim ni presegel ustavnih okvirov.

Sodišče EU je pristojno za razlago pogodb in za odločanje o veljavnosti in razlagi aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije. Ker pa je treba v tej zadevi uporabiti izključno slovensko pravo, se slovensko sodišče ne more obrniti na Sodišče EU, in mu postaviti zahteve za predhodno odločanje. To, kar bi pritožnik rad dosegel je, da bi se pritožbeno sodišče odločilo na Sodišče EU nasloviti vprašanje, ali je slovensko pravo v skladu z evropskim. Za odločanje o tem pa Sodišče EU ni pristojno.