TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-71/2011/37 (1312-09) z dne 29. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Problem obravnavanega primera ni v razlagi prvega odstavka 106. člena ZMZ, veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe (glede tega je Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 188/2014 z dne 4. 6. 2014, s katerim je razveljavilo prvoizdano sodbo v tej zadevi I U 1013/2013 z dne 3. 4. 2014, poudarilo, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti z ZMZ-D spremenjeni prvi odstavek 106. člena – 15. točka obrazložitve), ampak že v identifikaciji razlogov, ki jih je tožnik ne le uveljavljal v svoji prvi prošnji, ampak so te okoliščine botrovale priznanju subsidiarne zaščite in jih je zato v vsakem primeru treba upoštevati tudi v postopku njenega podaljšanja.

Zgolj z navajanjem posamičnih dogodkov, tudi če bi bila zaradi njih v povezavi z ostalimi mogoča ocena, da je varnostna situacija dejansko slabša, kot je to ugotovil upravni organ, ni mogoče izpodbiti stališča, da nasilje v Kabulu ne dosega tiste stopnje, ki mora biti dosežena, da bi pomenila resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista, torej realno možnost, da bo tožnik postal žrtev nediskriminatornega nasilja.

Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja same zase še ne izključujejo možnosti notranje zaščite, a pod pogojem, da imajo prosilci v takih okoliščinah zagotovljen dostop do zdravstvene oskrbe in do finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti.