TFL Vsebine / TFLGlasnik

Depresijo kot najpogostejšo duševno bolezen vsaj enkrat v življenju doživi 20 odstotkov ljudi in je vzrok za tretjine vseh bolniških odsotnosti; kljub stigmi, povezani z njo, je kar petina vseh obiskov pri družinskem zdravniku povezanih z depresijo. Absentizem zaradi težav z duševnim zdravjem pomeni večje ekonomsko breme kot absentizem zaradi drugih kroničnih bolezni, pri katerih je okrevanje mnogo krajše.¹ Globalno ekonomsko breme duševnega zdravja je še leta 2010 znašalo 2500 milijard ameriških dolarjev, v naslednjih dveh desetletjih pa naj bi se povzpelo na 6000 milijard. ²

Prav motnje razpoloženja so poleg starosti in spola (ženske namreč zbolevajo pogosteje kot moški), diabetesa, visoke ravni holesterola in kajenja dejavniki tveganja za vse oblike kognitivnega upada. Prvi znaki upada kognitivnih funkcij in demence se začnejo kazati že okoli petinštiridesetega leta, ko imamo običajno pred seboj še dobršen del delovne dobe. Na račun staranja prebivalstva in nezdravega življenjskega sloga današnje delovne populacije bodo v Evropi ekonomski stroški zdravljenja demence in z njo povezanih skrbstvenih del do leta 2030 zrasli na več kot 250 milijard evrov, kar je 40 odstotkov več kot danes.³ Zato so javnozdravstvene politike najbolj naprednih družb usmerjene v ukrepe preprečevanja oziroma odlaganja zbolevanja za boleznimi, povezanimi z možgani. Sredstva se prvenstveno namenjajo izobraževanju na nivoju posameznikov in delovnih okolij ter seveda znanstvenoraziskovalnemu delu.

Motnje delovanja možganov se pojavljajo v možganskih sistemih, ki se odzivajo na nevrobiološki stres.⁴ Neprestane ali nepojemajoče stresne razmere (tudi nerešen podpražni stres) preko nevroendokrinega in hormonalnega mehanizma vodijo v tesnobo, motnje razpoloženja (na primer depresija), zmanjšajo zmožnost učinkovitega razmišljanja, pomnjenja in priklica.⁵ Med ljudmi so najbolj znani stresorji psihološki: smrt sorodnika, ločitev, neurejen delovnik, slaba samopodoba, neizpolnjujoči odnosi doma in na delovnem mestu, naloge, ki jim nismo kos, večopravilnost, pomanjkanje prostega časa in sprostitve. Ne gre pozabiti tudi na fiziološke stresorje: poškodba, bolezen, neustrezna spalna higiena, pomanjkanje gibanja. Eden največjih fizioloških stresorjev za organizem je prehrana, ki je neprilagojena potrebam, starosti ali genotipu. V zadnjem desetletju so namreč ugotovili, da lahko prehrana na možgane prek raznoterih mehanizmov vpliva izjemno negativno ali pozitivno.⁶

Dolgo časa je veljalo, da geni odločajo o naši usodi. Danes vemo, da so geni le nabita pištola, naš način življenja, predvsem prehrana, gibanje, nivo stresa in razvade, pa so njeni sprožilci. To pomeni, da je naš vpliv na gene izjemen, a pogosto zahteva spremembo (prehranskih) navad.

Pred kratkim objavljena raziskava je pokazala, da lahko tveganje za kognitivni upad in Alzheimerjevo bolezen zmanjšamo z optimalnim prehranskim pristopom. Petinšestdesetletniki, ki so od srednjih let naprej uživali za možganske funkcije ugodno prehrano, so bili v primerjavi s svojimi vrstniki z neustrezno prehrano kognitivno mlajši za kar dve leti.⁷ Do podobnih zaključkov prihajajo tudi drugi raziskovalci nevroprehrane.⁸

Na področju duševnega zdravja je bila prelomna raziskava avstralske znanstvenice Felice Jacka, vendar so danes do podobnih ugotovitev prišli tudi drugi raziskovalci. ⁹ Jackova je s sodelavci uspela v svoji randomizirani enojno slepi študiji dokazati, da je depresijo mogoče pozdraviti s prehrano, pri čemer je bila prehrana uspešnejša od antidepresivov.¹⁰ Tudi španski raziskovalci so ugoden vpliv mediteranske prehrane na duševno zdravje zaznali že v svojih kohortnih študijah in naposled svoje opazke potrdili tudi s prehransko intervencijo v randomizirani klinični študiji.¹¹

Danes vemo, da prehrana neposredno vpliva na vse celice v našem telesu – tudi na možganske. Splošno znano je, da s (pre)hrano zagotovimo energijo. Ves čas pa uhaja iz zavesti še drugi vidik živil, tržno nezanimiv za živilsko industrijo, ki svoj kapital ustvarja na račun ultrapredelanih, sladkih, premastnih, preslanih in nutritivno revnih živil: polnovredna prehrana je pozitivna informacija za celice. Vsebuje vitamine, minerale in, kar je pomembno, a spregledano, ključne spojine, ki jih človek ne zna izolirati ali sintetizirati v laboratoriju. Strokovno pravimo, da gre za hranilno gosta živila. Celice povsod v telesu in tudi v možganih bodo prejele popolnoma drugačno informacijo – dasiravno bo energijski vnos enak – če bomo zajtrkovali na primer bel kruh z marmelado, sadni jogurt in kavo ali polnovreden ržen kruh in umešana jajca s špinačo ter kavo. Poleg tega obstajajo med ljudmi drobne razlike na genih, drobne mutacije, imenovane SNIPi. Čeprav se oseba tega ne zaveda, potrebuje za optimalno delovanje gena morda veliko večji vnos mikrohranil kot oseba, ki mutacije na genu nima. Ni torej dovolj biti le sit, pomembno je vedeti, od česa smo siti in kaj naše telo potrebuje.

Nevroprehrane in prehranske psihiatrije ne zanimajo le razmerja makrohranil (beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe), bistven je tudi vnos drugih komponent v živilih, vpletenih v sintezo nevrotransmitorjev ali potrebnih za fluidno delovanje membran živčnih celic, njihovo sposobnost prenašanja živčnih impuzov, prehranjenost nevronov s snovmi, ki omogočajo dobro regeneracijo možganov, in potrebnih za dobro razmerje med oksidativnimi spojinami ter antioksidanti. Izbira živil neposredno vpliva tudi na nivo energije, zbranost in vedenje. Starši vedo, da majhni otroci, še neodporni na nenaden porast krvnega sladkorja po zaužitju sladkarij, ne morejo biti pri miru in so tudi vedenjsko bolj zahtevni kot po nesladkih živilih. Vpliv (napačne) prehrane na vedenje je še bolj izrazit pri osebah s hiperkinetično motnjo (na primer ADHD).¹² Poleg neposrednega vpliva prehrane na možgane je tu še posredni vpliv.

Bistroumen uvid Jeana-Jacquesa Rousseauja, da »srečo tvorijo dober bančni račun, dober kuhar in dobra prebava«, spet pridobiva vse več veljave.

Vse več izjemnih raziskav potrjuje hipotezo o imperiju mikrobov v črevesju kot glavnem regulatorju osi med črevesjem in možgani ter o kardinalnem vplivu črevesne mikrobiote na vedenje, duševnost, kognitivne zmožnosti, strukturo in funkcijo možganov.¹³, ¹⁴ Kdor ne jé pravilno, ne more skrbeti za ustrezno črevesno mikrobioto, ta pa ne more skrbeti za naše optimalno počutje.

Čeprav danes vemo, da so za možgane pomembni vitamini skupine B, vitamin D, minerali, kot so kalij, magnezij in kalcij, aminokisline za tvorbo živčnih prenašalcev, maščobne kisline omega 3, spojine, kot so karnitin, različni polifenoli, mlečnokislinske bakterije oziroma probiotiki, se večina raziskovalcev strinja, da z uživanjem izoliranih hranil ne bomo rešili naših možganov. Treba je zapolniti zgolj vrzeli pomanjkanja, iz prehrane izvzeti motilce živčnih celic in začeti jesti čim bolj pestro.

Prehrana ima svoj največji potencial takrat, ko je sestavljena iz veliko raznolike zelenjave, stročnic, rib in morskih sadežev, jajc, zmerno mesa pašne reje ali divjačine, semenk in le nekaj polnovrednih žit ter sladkega sadja. Ob taki prehrani so se skozi človeško evolucijo razvili in oblikovali človeški možgani – in kot kaže, se nanjo še vedno zelo ugodno odzivajo.

¹ Bryan, M. L., Bryce, A. M. & Roberts, J.: (2021). The effect of mental and physical health problems on sickness absence. Eur J Health Econ 22, 1519–1533.

² The Lancet Global Health (2020). Mental health matters. The Lancet. Global health, 8(11) , izdaja 352.

³ Lovrečič, M., Lovrečič, B., Jelenc, M., Vrdelja, M.: Spregovorimo o demenci: Stanje in izzivi na področju Alzheimerjeve bolezni v Sloveniji. Javno zdravje 2020; 2: 1–13.

⁴ Kumar, A., Rinwa, P., Kaur, G., & Machawal, L. (2013): Stress: Neurobiology, consequences and management. Journal of pharmacy & bioallied sciences, 5(2), 91–97.

⁵ Maes, M., Kubera, M., Obuchowiczwa, E., Goehler, L., & Brzeszcz, J. (2011): Depression's multiple comorbidities explained by (neuro)inflammatory and oxidative & nitrosative stress pathways. Neuro endocrinology letters, 32(1), 7–24.

⁶ Adan, R. A. H., van der Beek, E. M., Buitelaar, J. K., Cryan, J. F., Hebebrand, J., Higgs, S., idr.: Nutritional psychiatry: Towards improving mental health by what you eat. Let. 29, European Neuropsychopharmacology. 2019. str. 1321–32.

⁷ Nooyens .C. J., Yildiz B., Hendriks L. G., Bas S., van Boxtel M. P. J., Picavet, H. S. J., Boer, J. M. A., Verschuren W. M. .: Adherence to dietary guidelines and cognitive decline from middle age: the Doetinchem Cohort Study, The American Journal of Clinical Nutrition, Volume 114, Issue 3, September 2021, str. 871–881.

⁸ Dominguez, L. J., & Barbagallo, M. (2018): Nutritional prevention of cognitive decline and dementia. Acta bio-medica: Atenei Parmensis, 89(2), 276–290; https://doi.org/10.23750/abm.v89i2.7401.

⁹ Marx, W., Moseley, G., Berk, M., Jacka, F.: Nutritional psychiatry: The present state of the evidence. Proc Nutr Soc. 2017.

¹⁰ Jacka, F. N., O’Neil, A., Opie, R., Itsiopoulos, C., Cotton, S., Mohebbi, M., et al.: A randomised controlled trial of dietary improvement for adults with major depression (the ‘SMILES’ trial). BMC Med [Internet]. 2017; 15(23).

¹¹ Parletta, N., Zarnowiecki, D., Cho, J., Wilson, A., Bogomolova, S., Villani, A., et al.: A Mediterranean-style dietary intervention supplemented with fish oil improves diet quality and mental health in people with depression: A randomized controlled trial (HELFIMED). Nutr Neurosci. 2019.

¹² Yorgidis, E., Beiner, L., Blazynski, N., Schneider-Momm, K., Clement, H.-W., Rauh, R., Schulz, E., Clement, C., Fleischhaker, C. (2021): Individual Behavioral Reactions in the Context of Food Sensitivities in Children with Attention-Deficit/Hyperactivity Disorder before and after an Oligoantigenic Diet. Nutrients. 13(8): 2598

¹³ Tooley, K. L. (2020): Effects of the Human Gut Microbiota on Cognitive Performance, Brain Structure and Function: A Narrative Review. Nutrients, 12(10), 3009; https://doi.org/10.3390/nu12103009.

¹⁴ Butler, M. I., Mörkl, S., Sandhu, K. V., Cryan, J. F., & Dinan, T. G. (2019): The Gut Microbiome and Mental Health: What Should We Tell Our Patients?: Le microbiote Intestinal et la Santé Mentale: que Devrions-Nous dire à nos Patients?. Canadian journal of psychiatry. Revue canadienne de psychiatrie, 64(11), 747–760; https://doi.org/10.1177/0706743719874168.