TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če je bila izvršba, začeta proti gospodarski družbi, prekinjena zaradi njenega izbrisa iz sodnega registra po Zakonu o finančnem
poslovanju podjetij (ZFPPod, Uradni list RS, št. 54/99, 110/99 in 93/2002 - odločba Ustavnega sodišča), se v primeru, ko upnik predlaga nadaljevanje izvršbe proti družbeniku, vloga družbenika, v kateri zatrjuje, da obveznost ni prešla nanj, obravnava kot ugovor zoper sklep o izvršbi po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, vložen po izteku roka, in se o tem vprašanju ne odloča pri izdaji sklepa o nadaljevanju izvršbe.

Obrazložitev:

Načelno pravno mnenje ima podlago v naslednji situaciji: Proti gospodarski družbi je bila izdana pravnomočna civilna sodba, s katero ji je bila naložena izpolnitev neke obveznosti. Po pravnomočnosti sodbe je upnik proti njej vložil izvršilni predlog. Po njegovi vložitvi pa je prišlo do izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra na podlagi ZFPPod. S tem je gospodarska družba prenehala obstajati, kar je razlog za prekinitev izvršilnega postopka po sili zakona (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Po določbah prvega in četrtega odstavka 24. člena ZIZ se v primeru, ko pride do spremembe dolžnika po vložitivi predloga za izvršbo, izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je obveznost prešla nanj. Če tega ni mogoče dokazati s katero od navedenih lisitn, se prehod obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Dolžnik mora po določbi četrtega odstavka 24. člena ZIZ izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. V določbi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZGD je bilo predpisano, da se šteje, da so vsi družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo, da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti izbrisane družbe. Z ustavno odločbo je bila ta določba ZFPPod deloma razveljavljena, in sicer glede
tistih družbenikov, katerih položaj v gospodarski družbi je bil tak, da niso mogli vplivati na njeno delovanje, zlasti na finančno
poslovanje (tako imenovani pasivni ali nepravi družbeniki). Obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane gospodarske družbe torej po sedanji zakonski ureditvi prevzamejo samo tako imenovani aktivni ali pravi družbeniki.

Ustavno sodišče je povsem jasno razložilo, da mora tisti družbenik, ki se hoče rešiti izpolnitve obveznosti izbrisane družbe, dokazati, da je pasivni družbenik; dokazno breme je torej na njem, in ne na upniku, ki proti njemu uveljavlja svojo terjatev (ki jo je imel proti družbi). Velja torej domneva, da so vsi družbeniki prevzeli obveznost plačila obveznosti izbrisane družbe, torej da so vsi družbeniki aktivni družbeniki. Po povsem jasnem stališču odločbe Ustavnega sodišča pa so (vsaj aktivni) družbeniki (univerzalni) pravni nasledniki izbrisane gospodarske družbe. Velja torej domneva, da so vsi družbeniki njeni (univerzalni) pravni nasledniki.

Dokler družbeniki izbrisane gospodarske družbe ne dokažejo nasprotnega, se torej štejejo za univerzalne pravne naslednike
družbe, to pa je izkazano z javno listino (na primer v uradnem listu objavljenim sklepom o izbrisu družbe ali za družbo z omejeno
odgovornostjo z izpiskom iz sodnega registra, za delniško družbo pa z izpiskom klirinško depotne družbe iz registra imetnikov delnic). Javna listina sicer ne dokazuje neizpodbitno, da so vsi družbeniki izbrisane družbe aktivni družbeniki (niti tega ne, da so sploh družbeniki). Vendar pa do nasprotnega dokaza dokazuje, da so univerzalni pravni nasledniki družbe, torej družbeniki, in to aktivni družbeniki. Javna listina namreč dokazuje, kar je v njej potrjeno ali določeno, lahko pa se dokaže nasprotno (glej 224. člen ZPP).

Zato je pravilno stališče, da je (tudi po izdaji ustavne odločbe, pred njo pa o tem sploh ne more biti dvoma) izvršba proti družbeniku lahko dovoljena na podlagi javne listine, ki dokazuje prehod obveznosti na družbenika kot univerzalnega pravnega naslednika družbe (nobenega dvoma namreč ni, ne v teoriji in ne v praksi, da pravnomočnost sodne odločbe učinkuje tudi za univerzalne pravne naslednike pravdnih strank, zato o isti obveznosti ne more biti nove pravde med upnikom in družbenikom izbrisane gospodarske družbe). Družbenik ima nato ugovor po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, da obveznost ni prešla nanj. O ugovoru v kontradiktornem postopku odloči izvršilno sodišče (58. člen ZIZ), v primeru neuspeha pa ima družbenik tožbo na nedopustnost izvršbe (59. člen ZIZ).

Popolnoma enako velja za nadaljevanje izvršbe. Problem je le v določbi tistega dela četrtega odstavka 24. člena ZIZ, ki pravi, da
mora novi dolžnik prevzeti izvršbo v tistem stanju, v kakršnem je, ko vstopi vanjo. To pomeni, da je rok za ugovor kot redno pravno
sredstvo praviloma že potekel, novi dolžnik pa ima samo ugovor po izteku roka (tak je seveda le formalno, vsebinsko pa ugovora, da obveznost ni prešla nanj, sploh še ni mogel uveljavljati, dokler ni vstopil v izvršbo kot novi dolžnik; zelo podobna je znana situacija razširitve ali spremembe izvršbe na novo sredstvo ali predmet izvršbe). Nekateri mislijo, da impugnacijskega (nepravega
opozicijskega) ugovora po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ po izteku roka ni mogoče vložiti (Hinko Jenull v komentarju ZIZ, GV Založba, Ljubljana 2002, str.187 in 188), drugi ravno obratno ( prof. dr. Dragica Wedam-Lukič v uvodni besedi k ZIP, ČZ Uradni list, Ljubljana 1990, str.12), v starejši teoriji pa so stališča zelo različna, drugačna pa je bila tudi zakonska ureditev (v IP iz leta
1930 in prvotnem besedilu ZIP).

Ugovor, da obveznost ni prešla na dolžnika, je ugovor, ki vsaj posredno zadeva samo obveznost (kdo je dolžnik), zato ga je mogoče vložiti tudi po izteku roka in zato je mogoče tudi iz tega razloga vložiti tožbo na nedopustnost izvršbe.

Ugovor po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ je ugovor proti sklepu o izvršbi (in ne "ugovor" proti nadaljevanju izvršbe) že zato, ker je v ZIZ predpisan kot ugovor. Seveda pa je to očitno tudi vsebinsko vprašanje utemeljenosti predloga za izvršbo, in ne
vprašanje, o katerem bi sodišče odločilo v okviru odločanja o čisto procesnem vprašanju nadaljevanja izvršbe (da na to, da bi torej
moralo o tem odločati tudi pri odločanju o izdaji sklepa o izvršbi že pred njegovo izdajo, sploh ne pomislimo). Če bi o vprašanju prehoda obveznosti odločili v okviru odločanja o nadaljevanju izvršbe, bi morali odločati po vsebinsko enakem postopku, kot če bi odločali o ugovoru po izteku roka proti sklepu o izvršbi. Dolžnik, ki v tej fazi postopka ne bi uspel (najbrž je nesmiselno, da bi o tem vprašanju potem odločali še kot o ugovoru zoper sklep o izvršbi), na koncu ne bi imel tožbe na nedopustnost izvršbe, pogoj zanjo je namreč neuspeh z ugovorom proti sklepu o izvršbi (glej 59. člen ZIZ). S tem pa bi izgubili najpomembnejše pravno sredstvo za svojo obrambo - možnost v pravdi dokazovati, da ni bil družbenik oziroma da ni bil aktivni družbenik izbrisane gospodarske družbe.