TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ministrstvo za okolje in prostor je v juniju 2019 pripravilo nov osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja, ki pa ne posega v ureditev odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode (t. i. okoljska odgovornost). Ker menimo, da sistem okoljske odgovornosti še ni dosegel svojega namena, smo ministrstvo opozorili na nujnost dodatnih sprememb tudi v okviru poglavja V.a Zakona o varstvu okolja (Odgovornost za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode).

Med 22 predlogi ste tri lahko spoznali že v prejšnji številki TFL Glasnika, tokrat pa vam predstavljamo potrebne spremembe, ki se nanašajo predvsem na učinkovito pravno varstvo in obveznosti ter pristojnosti Agencije RS za okolje kot pristojnega organa za obravnavanje primerov okoljskih škod.

1. Pristojni organ in njegove obveznosti – 3. odstavek 110.d člena ZVO-1 in 7. odstavek 110.e člena ZVO-1

Določba tretjega odstavka 110.d člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) pravi: »Če je ministrstvo obveščeno ali samo izve za neposredno nevarnost za nastanek okoljske škode, lahko od njenega povzročitelja zahteva določene informacije o tej nevarnosti ali z odločbo odredi izvedbo preprečevalnih ukrepov, vključno s podrobnejšimi navodili za njihovo izvedbo.«

Ker je bila pristojnost za obravnavo primerov okoljskih škod z Ministrstva za okolje in prostor prenesena na Agencijo RS za okolje kot organ v sestavi ministrstva, zgornja določba dejansko nagovarja agencijo in ne ministrstvo.

Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj Agencija RS za okolje ni dolžna začeti postopka in v primeru obstoja neposredne nevarnosti za okoljsko škodo izdati odločbe o naložitvi preprečevalnih ukrepov. Kadar ni oseb, ki bi zahtevale uvedbo postopka, ima torej Agencija RS za okolje diskrecijsko pravico in se lahko o začetku postopka in naložitvi preprečevalnih ukrepov odloča po prostem preudarku.

Enako velja tudi za primere že nastale okoljske škode in potrebe po naložitvi sanacijskih ukrepov (sedmi odstavek 110.e člena ZVO-1). Verjetno je slednje tudi razlog za izredno majhno število obravnavanih primerov okoljske škode oziroma neposredne nevarnosti take škode.

Ministrstvu smo predlagali, da sporne določbe spremeni tako, da izbriše besedo »lahko« in s tem zagotovi obveznost zbiranja dodatnih informacij in presojo vseh prijavljenih oziroma zaznanih domnevnih oziroma potencialnih primerov neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode ali že nastale okoljske škode.

2. Javni register primerov okoljskih škod

Agencija RS za okolje ni zavezana javno objavljati podatkov o prijavah in odprtih oziroma zaključenih postopkih primerov okoljskih škod in neposrednih nevarnosti takih škod. Menimo, da bi morali biti ti podatki javno objavljeni in redno ažurirani. Da bi lahko tudi drugi potencialni onesnaževalci spoznali sistem okoljske odgovornosti in prepoznali potencialne rizike (tudi finančne), bi morali javno objavljeni podatki vključevati tudi višino stroškov sanacijskih ukrepov, ki so bili potrebni za povrnitev okolja v prvotno stanje v posameznih primerih.

Z javno objavljenimi podatki in registrom primerov okoljskih škod bi se poglobilo zaupanje v delovanje pristojnih organov, prav tako pa bi to spodbudilo izvajalce poklicnih dejavnosti k bolj previdnemu in preventivnemu ravnanju. Državljani bi spoznali, kakšno vlogo lahko sami igrajo pri obvladovanju okoljskih rizikov, z vsem naštetim pa bi se posledično izboljšala tudi sama implementacija Direktive o okoljski odgovornosti v Sloveniji in stanje v našem okolju.

3. Možnost izdaje dodatne (sukcesivne) odločbe

Slovenski pravni red, zlasti Zakon o splošnem upravnem postopku, je za Agencijo RS za okolje pri izvajanju pristojnosti iz V.a poglavja Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) razmeroma omejujoč in ji ne daje možnosti za izdajo dodatne odločbe v primeru ugotovljene potrebe po dopolnitvi in/ali spremembi že naloženih sanacijskih ukrepov v okviru instituta okoljske odgovornosti.

Pravila upravnega postopka v primerih, ko se naknadno ugotovi, da so bili že določeni ukrepi sanacije nepopolni za vzpostavitev prvotnega stanja v okolju, ne puščajo skoraj nobenih možnosti, da bi se že izdana odločba dopolnila ali ustrezno spremenila. Če se namreč naknadno ugotovi, da so naloženi ukrepi nezadostni ali neprimerni, Agencija RS za okolje svoje odločbe ne more več spremeniti, prav tako pa ob istem, a nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ne more izdati dodatne (sukcesivne) odločbe. Takšna ureditev se zdi preveč toga, še posebej ob upoštevanju namena Direktive o okoljski odgovornosti, ki poudarja preprečevanje in sanacijo okoljske škode, pri čemer mora obnovitev okolja potekati učinkovito, in sicer tako da se čim prej vzpostavi prvotno (referenčno) stanje.

V zvezi s to pomanjkljivostjo upravnega postopka smo ministrstvu predlagali umestitev specialnih procesnih določb v Zakon o varstvu okolja, ki bi ustrezno razširile pristojnosti agencije.

4. Pravno varstvo – 4. odstavek 110.d člena ZVO-1 in 7. odstavek 110.e člena ZVO-1

V okviru instituta okoljske odgovornosti ni zagotovljeno ustrezno pravno varstvo, saj pritožba proti odločbi Agencije RS za okolje, s katero ta odredi izvedbo preprečevalnih oziroma sanacijskih ukrepov odgovornemu onesnaževalcu, ni dovoljena. Mogoče je začeti le upravni spor.

Agencija RS za okolje ima na več mestih možnost diskrecijskega odločanja, možnost upravnega spora pa ne predstavlja ustreznega varstva. Sodni nadzor se omejuje le na presojo, ali je odločitev v mejah pooblastila za odločanje po prostem preudarku in skladna z namenom, za katerega je bilo to pooblastilo dano (tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu), ne preizkuša pa, ali je Agencija RS za okolje kot upravni organ prve stopnje izmed več možnih alternativ izbrala najprimernejšo, najbolj smotrno. To je sicer osnovna naloga instančnih upravnih organov (v tem primeru Ministrstva za okolje in prostor), ki stranki nudijo ustrezno nadomestno pravno varstvo njenih pravic in obveznosti, kar pa v okviru sistema okoljske odgovornosti trenutno ni zagotovljeno.

Zavzemamo se za možnost pritožbe zoper odločbo agencije, ki pa ne bi zadržala njene izvršitve.

Če vas zanima, katere so še ostale vidne težave zakonske ureditve okoljske odgovornosti, ne spreglejte naslednje številke TFL Glasnika.