Odločba o ugotovitvi, da niso bili v neskladju z Ustavo: – člen 1 v delu o prepovedi gibanja izven občine stalnega ali začasnega prebivališča, tretji odstavek 3. člena v zvezi z drugim odstavkom tega člena, drugi odstavek 4. člena in 7. člen Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin; – člen 1 v delu o prepovedi gibanja izven občine stalnega ali začasnega prebivališča, tretji odstavek 3. člena v zvezi z drugim odstavkom tega člena, drugi in tretji odstavek 4. člena ter 8. člen Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin

2291. Odločba o ugotovitvi, da niso bili v neskladju z Ustavo: – člen 1 v delu o prepovedi gibanja izven občine stalnega ali začasnega prebivališča, tretji odstavek 3. člena v zvezi z drugim odstavkom tega člena, drugi odstavek 4. člena in 7. člen Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin; – člen 1 v delu o prepovedi gibanja izven občine stalnega ali začasnega prebivališča, tretji odstavek 3. člena v zvezi z drugim odstavkom tega člena, drugi in tretji odstavek 4. člena ter 8. člen Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin

Številka: U-I-83/20-36

Datum: 27. 8. 2020

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo A. B., C., ki ga zastopa odvetniška družba Fincinger, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 27. avgusta 2020

Člen 1 v delu o prepovedi gibanja izven občine stalnega ali začasnega prebivališča, tretji odstavek 3. člena v zvezi z drugim odstavkom tega člena, drugi odstavek 4. člena in 7. člen Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (Uradni list RS, št. 38/20 in 51/20) niso bili v neskladju z Ustavo.

Člen 1 v delu o prepovedi gibanja izven občine stalnega ali začasnega prebivališča, tretji odstavek 3. člena v zvezi z drugim odstavkom tega člena, drugi in tretji odstavek 4. člena ter 8. člen Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (Uradni list RS, št. 52/20 in 58/20) niso bili v neskladju z Ustavo.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti preostalih določb Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (Uradni list RS, št. 38/20 in 51/20) in preostalih določb Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (Uradni list RS, št. 52/20 in 58/20) se zavrže.

Pobudnik je sprva izpodbijal Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (Uradni list RS, št. 38/20 in 51/20 – v nadaljevanju Odlok/38), kasneje pa je pobudo s sklicevanjem na enake zatrjevane razloge za protiustavnost razširil še na Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (Uradni list RS, št. 52/20 in 58/20 – v nadaljevanju Odlok/52). Meni, da je v izjemnih okoliščinah sicer treba sprejeti izjemne ukrepe in z njimi tudi omejiti človekove pravice za omejitev širjenja virusa SARS-CoV-2, vendar ob spoštovanju temeljev demokratične ureditve in načela pravne države. Določbe izpodbijanih odlokov naj bi bile nejasne in nedoločne in zato v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Ker naj bi imele hkrati kaznovalno naravo, naj bi bile tudi neskladne z načelom zakonitosti v kazenskem pravu.

Pobudnik opozarja, da je Odlok/38 sprejela Vlada na podlagi 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZNB/06), čeprav je navedeni člen ZNB/06 za to pooblaščal ministra, pristojnega za zdravje (v nadaljevanju minister za zdravje), in ne Vlade. Za pobudnika ni sporno, da bi po 39. členu ZNB/06 minister za zdravje lahko prepovedal oziroma omejil gibanje prebivalstva na okuženih in neposredno ogroženih območjih. Sporno naj bi bilo to, da naj bi bil ukrep prepovedi gibanja med občinami veljaven za območje celotne države in da naj bi bil sprejet, ker naj bi nekaj ljudi na sončno soboto odšlo na Bled ali obmorsko obalo, kot je izjavil minister za notranje zadeve na tiskovni konferenci 29. 3. 2020, čeprav naj po javno dostopnih podatkih ne bi bilo opaziti gibanja ljudi, ki bi nasprotovalo tedaj veljavnim predpisom. Že po Odloku o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 30/20 – v nadaljevanju Odlok/30) naj bi bilo namreč pod določenimi pogoji dovoljeno omejeno gibanje skupinam oseb, če je šlo za ožje družinske člane, člane skupnega gospodinjstva ali sodelavce do največ pet oseb; javnost naj tudi ne bi bila obveščena, da je prihajalo do kršenja določb Odloka/30. Navedena območja naj pri tem ne bi bila okužena oziroma neposredno ogrožena. Pobudnik navaja, sklicujoč se na izjavo prof. dr. Ivana Eržena, tedaj vršilca dolžnosti direktorja Inštituta za javno zdravje (v nadaljevanju NIJZ), da je tudi stroka opozarjala na nepotrebnost zaostrovanja ukrepov. Ker naj sprehodi v naravi ob spoštovanju razdalje do drugih ljudi ne bi vplivali na širitev virusa, naj Odloka/38 ne bi bilo mogoče preizkusiti oziroma naj bi navedeni razlogi kazali na nesorazmernost ukrepov s ciljem, ki naj bi ga Odlok/38 zasledoval.

Določbe izpodbijanih odlokov naj bi bile v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti, ker naj bi država prekomerno in intenzivno posegla v osebno svobodo vseh prebivalcev Republike Slovenije ter ločevala člane družin, živeče v različnih občinah. Poleg tega naj bi izpodbijana odloka v nasprotju s tem, da je v izvrševanje človekovih pravic dopustno poseči le z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave), prepustila nadaljnje posege v pravice posameznikov županom občin. Pobudnik primeroma navaja odredbo, ki naj bi jo izdal župan Občine Polzela.

Pobudnik meni, da izpodbijani ukrepi tako intenzivno in vseobsegajoče omejujejo človekove pravice, da bi bila njihova uvedba mogoča samo v izrednem ali vojnem stanju. Ker Državni zbor ni razglasil izrednega stanja, naj bi bila izpodbijana odloka v neskladju s 16. in 92. členom Ustave. Poseg v osebno svobodo posameznika (19. člen Ustave) naj bi pomenil najintenzivnejši ustavno dopusten poseg države v človekove pravice, zato naj bi bilo dopustno, da se izvaja le na podlagi odločitve Državnega zbora in ob spoštovanju 2., 16. in 92. člena Ustave.

Člen 16 Ustave naj bi bilo treba razlagati skladno s tretjim odstavkom 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki naj bi v sodbi v t. i. grški zadevi (Glej opombo 1) že razložilo pojem kritične razmere tako, da gre za dejanske ali grozeče razmere, katerih vplivi morajo zajeti celoten narod, ko mora biti ogroženo nadaljevanje organiziranega življenja skupnosti, kriza ali nevarnost pa morata biti izjemni, tako da so v celoti neustrezni običajni ukrepi in omejitve, ki jih EKČP dovoljuje za vzdrževanje splošne varnosti, zdravja in reda. V zvezi s 15. členom EKČP pobudnik opozarja še na dokument z naslovom »Respecting democracy, rule of law and human rights in the framework of the COVID-19 sanitary crisis, A toolkit for member states«, s katerim je Svet Evrope poudaril spoštovanje načel vladavine prava in zakonitosti, časovne omejitve posegov v človekove pravice, sorazmernost ukrepov, spoštovanje načela delitve oblasti s sistemom zavor in ravnovesij ter ohranitve vloge neodvisnega sodstva, še posebno ustavnih sodišč, kjer obstajajo. Izpodbijana odloka naj teh zahtev ne bi izpolnjevala. Pobudnik je predlagal, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanih odlokov.

Ustavno sodišče je pobudo in njeno razširitev vročilo Vladi, ki očitke zavrača. Meni, da pobudnik ne pojasni, zakaj naj bi bile določbe izpodbijanih odlokov nejasne in nedoločne. Ocenjuje, da je bila tudi sama pristojna odrediti ukrepe iz prvega odstavka 39. člena ZNB/06, saj je hierarhično višji organ izvršilne veje oblasti kot posamezno ministrstvo. Zakonska podlaga za izdajo Odloka/38 pa naj bi bila tudi 2. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 8/12, 21/13, 65/14 in 55/17 – v nadaljevanju ZVRS) in osmi odstavek 20. člena ZVRS, ki ureja krizno upravljanje in vodenje, kamor naj bi spadala tudi epidemija nalezljive bolezni. Vlada meni, da pooblastilo županom v izpodbijanih odlokih dovoljuje le podrobnejšo opredelitev izjem od splošne prepovedi gibanja, ne bi pa naj pomenilo, da ga lahko razlagajo v nasprotju z vsebino odlokov, in jim tudi ne daje možnosti dodatnega omejevanja pravic. Glede pobudnikovega sklicevanja na odredbo o dodatnih ukrepih v Občini Polzela pa Vlada opozarja, da ne more prevzemati odgovornosti za ravnanja, ki naj bi bila v izključni pristojnosti županov.

Pobudnik po mnenju Vlade ni izkazal, da ima družinske člane, ki živijo v različnih občinah, da spada v ranljivo skupino ali da bi bilo njegovo prebivanje omejeno na najgosteje naseljeno območje. Poleg tega pa naj bi Odlok/38 vseboval več izjem v prvem in drugem odstavku 3. člena. Ukrepi naj ne bi posegali v pravico do osebne svobode.

Vlada meni, da je zatrjevanje neskladja s pravico do osebne svobode očitno neutemeljeno. Opozarja na odločbo št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 22/11), v kateri je Ustavno sodišče določilo merila za razmejitev področja varovanja svobode gibanja od pravice do osebne svobode, s tem da po njenem mnenju intenziteta ukrepov očitno ne dosega meril za poseg v pravico do osebne svobode. V zvezi s posegom v pravico do svobode gibanja pa Vlada opozarja na drugi odstavek 32. člena Ustave, ki med cilji za omejevanje te pravice našteva tudi preprečevanje širjenja nalezljive bolezni in varstvo pred njim. Tako naj bi že Ustava opravila tako test legitimnosti posega kot tudi presojo primernosti ukrepov in njihove sorazmernosti v ožjem smislu v primeru tehtanja med ustavno zavarovanimi vrednotami življenja in zdravja prebivalcev ter svobodo gibanja. Ustavnemu sodišču naj bi bila prepuščena le presoja nujnosti izrečenih začasnih ukrepov.

Vlada meni, da ex post presoja nujnosti začasnih ukrepov ni primerljiva z ex ante presojo njihove nujnosti, ko naj podatki, potrebni za odločanje, še ne bi bili zbrani. Meni, da lahko v času odrejanja ukrepov presoja nujnosti temelji le na strokovni oceni pristojnih nacionalnih in tujih epidemioloških služb ter na primerjalni analizi ukrepov v drugih državah, ki že imajo izkušnje zaradi zgodnejšega pojava enake nalezljive bolezni. Poleg tega naj bi bilo nujnost ukrepov mogoče ocenjevati s primerjavo intenzitete naraščanja oziroma upadanja širjenja epidemije in s hkratnim izvajanjem začasnih ukrepov. Glede na to naj bi bila presoja Ustavnega sodišča nujno zadržana in naj bi normodajalcu puščala široko polje proste presoje (Vlada se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-215/11, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013, Uradni list RS, št. 14/13).

Vlada pojasnjuje, da je bil Odlok/38 sprejet po pozivih županov turističnih občin, ker naj bi število obiskovalcev turističnih krajev vzbujalo skrb, da bi lahko ob njegovem nadaljnjem stopnjevanju prišlo do situacij, ko varna medsebojna razdalja ne bi bila več mogoča, s tem pa se ne bi več moglo učinkovito zajeziti širjenja nalezljive bolezni. Vlada opozarja na visoko stopnjo nalezljivosti virusa SARS-CoV-2, na njegovo zmožnost, da prizadene vitalne organe ljudi, s čimer resno ogrozi življenje, na dejstvo, da je virus skoraj nemogoče odkriti v najzgodnejši fazi okužbe in ga tako omejiti ter da še ni zdravila ali cepiva, ki bi sicer visoko stopnjo smrtnosti omejili na najmanjšo možno. Vlada poudarja, da se je Italijanska republika, podobno kot Kitajska, prepozno odzvala na pojav tega virusa, kar naj bi vodilo v odpoved zdravstvenega sistema ter povzročilo neobvladljivo širjenje virusa in veliko število umrlih bolnikov. Pri pripravi izpodbijanega ukrepa naj bi sodelovala posebna delovna skupina, ključna pa naj bi bila izhodišča zdravstvene stroke, ki naj še ne bi poznala blažjega in učinkovitejšega ukrepa za zajezitev in obvladovanje širjenja bolezni COVID-19. Zato naj bi bila omejitev oziroma prepoved gibanja edina možna in učinkovita rešitev.

Vlada navaja, da se je število okuženih od prvega zaznanega primera 4. 3. 2020 do razglasitve epidemije 12. 3. 2020 povzpelo na 89, 18. 3. 2020 naj bi bilo potrjenih 286 primerov. Vlada je 19. 3. 2020 sprejela Odlok/30, s katerim je z nekaterimi izjemami prepovedala gibanje in zbiranje ljudi na javnih mestih in površinah. Kljub sprejetim ukrepom naj bi se okužba nezadržno širila (28. 3. 2020 je bilo potrjenih 737 pozitivnih primerov okužbe z novim virusom SARS-CoV-2) na območju celotne države, saj so bile po epidemioloških podatkih obolele osebe v vseh slovenskih regijah. Zato naj bi bil dodaten ukrep, s katerim se je omejilo gibanje izven občin prebivališča, nujen. Bil pa naj bi tudi ožje sorazmeren, ker naj ne bi popolnoma prepovedoval gibanja posameznika; dopuščal naj bi upravičene izjeme, neogibno potrebne za nemoteno delovanje države, ki so omogočale uveljavljanje ustavno varovanih človekovih pravic. Vlada je predstavila podrobnejše podatke o širjenju virusa.

Vlada ocenjuje, da so bili ukrepi iz Odloka/38 primerni za dosego legitimnega cilja, to je za zajezitev in obvladovanje epidemije, saj naj bi se le s prepovedjo in omejitvijo socialnih stikov (z izjemami) po mnenju zdravstvene stroke učinkovito preprečevalo širjenje nalezljive bolezni. Da naj zdravstvena stroka v tistem trenutku ne bi poznala drugih blažjih in učinkovitih ukrepov, naj bi bilo razvidno tudi iz ukrepov drugih držav, ki naj bi prav tako omejevale gibanje, prestop državnih meja ter sprejemale druge ukrepe, kot so ukinitev javnega prevoza, zaprtje šol in univerz, gostinskih obratov idr. Za preprečevanje te bolezni naj torej ne bi bilo drugega ali blažjega učinkovitega ukrepa kot omejitev oziroma prepoved gibanja. Brez takšnega ukrepa naj bi se nalezljiva bolezen nenadzorovano širila, kar naj bi glede na dotedanje izkušnje brez dvoma privedlo do nezmožnosti delovanja zdravstvenega sistema in do veliko smrtnih žrtev. Z izpodbijanimi ukrepi naj bi to preprečili, z njimi naj bi bilo mogoče doseči tudi spoštovanje človekovega dostojanstva in z njim povezane pravice do zdravstvenega varstva, ki z zdržno rastjo števila okužb in s tem povezanega obvladljivega števila bolnikov na intenzivni negi omogoča delovanje zdravstvenega sistema, ki bi bil drugače pred razpadom.

Vlada zavrača očitek pobudnika, da bi bilo treba za ukrepe, ki jih ureja Odlok/38, predhodno razglasiti izredno stanje. Meni, da je pod pogoji, ki jih določa Ustava, človekove pravice ali temeljne svoboščine dopustno omejiti tudi v običajnih razmerah na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave. V obravnavanem primeru naj ne bi šlo za najintenzivnejše posege v človekove pravice oziroma za posege, ki bi pomenili razveljavitev človekovih pravic. Poleg tega naj ne bi bil izpolnjen pogoj iz 92. člena Ustave, po katerem je razglasitev izrednega stanja dopustna le, kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države. Ta z vidika njenih konstitutivnih prvin po mnenju Vlade ni ogrožen, izpodbijani ukrepi pa naj bi bili sprejeti prav z namenom, da bi se preprečila nenadzorovana širitev nalezljive bolezni in razpad zdravstvenega sistema, kar naj bi v skrajni posledici res ogrozilo obstoj države. Razglasitev izrednega stanja naj bi bila ultima ratio, ko bi lahko prišlo do hujših posegov v človekove pravice v skladu z 92. in 16. členom Ustave, kar naj bi Vlada prav z izpodbijanimi ukrepi skušala preprečiti.

Po oceni Vlade ne more biti sporno, da odloka veljata na celotnem območju Republike Slovenije, saj je minister za zdravje z 12. 3. 2020 razglasil epidemijo nalezljive bolezni COVID-19 za celotno območje države. Poleg tega naj bi Vlada na podlagi tretjega odstavka 8. člena ZNB/06 izdala sklep o uporabi ukrepov, ki jih je določal ZNB/06, pri epidemiji COVID-19, o katerem naj bi nemudoma obvestila Državni zbor, s čimer naj bi bilo potrjeno, da gre za novo in še neraziskano nalezljivo bolezen. Tudi to, da je Svetovna zdravstvena organizacija 11. 3. 2020 razglasila pandemijo nalezljive bolezni COVID-19, naj bi kazalo na neobvladljivost in resnost širjenja te bolezni, ki je niti druge države ne bi zmogle v celoti zajeziti in obvladovati.

Vlada tudi meni, da Odlok/38 ni bil sprejet za nedoločen čas, saj naj bi bilo že iz njegovega naslova razvidno, da gre za začasne ukrepe, ki bi veljali do prenehanja razlogov zanje, kar bi ugotovila in javno objavila Vlada v skladu s 7. členom Odloka/38. Ne bi naj namreč še obstajale znanstvene študije o pričakovanem trajanju epidemije, Vlada pa naj bi na podlagi strokovnih podlag sprostila ukrepe takoj, ko bi okoliščine to dopuščale.

Vlada se sklicuje na strokovno mnenje zdravstvene stroke, ki naj bi utemeljevalo nujnost ukrepov iz Odloka/38. Sklicuje se med drugim tudi na strokovna stališča predstojnika območne enote NIJZ v Kopru Milana Kreka in vodje svetovalne skupine Ministrstva za zdravje dr. Bojane Beović, ki naj bi jih podala na tiskovnih konferencah Vlade. Milan Krek naj bi na tiskovni konferenci Vlade 6. 4. in 11. 4. 2020 ocenil, da je država sprejela ustrezne ukrepe, ki naj bi zmanjševali število stikov med ljudmi, omejevali prenos virusa med ljudmi in posledično preprečili strm porast števila okuženih, kar bi lahko čezmerno obremenilo zdravstvo in povzročilo čezmerno število smrti. Dr. Bojana Beović naj bi na tiskovni konferenci 30. 3. 2020 pojasnila, da število hospitaliziranih bolnikov s COVID-19 narašča (podvojilo naj bi se v zadnjih sedmih dneh, na intenzivni negi v zadnjih petih dneh), in opozorila, da zdravstveni sistem ne bo zdržal nadaljnjega takšnega naraščanja hospitaliziranih bolnikov. Po njeni oceni naj bi stanje v bolnišnicah na ta dan odražalo situacijo pred 14 dnevi, ko so se začeli uveljavljati prvi ukrepi in ko naj bi bili ti ukrepi kar dobro upoštevani, pozneje pa naj bi se začelo popuščati. Zato naj bi zdravniki podpirali nove ukrepe, ki zmanjšujejo možnost prenosa virusa med ljudmi. Dr. Bojana Beović naj bi poudarila, da je slovensko zdravstvo slabše opremljeno kot v marsikateri drugi evropski državi, zato da je treba skrbeti za čim manj okužb. Pozvala naj bi, naj posamezniki skrbijo za fizično distanco, higieno rok in uporabo mask. Ob tem naj bi ocenila, da so do takrat sprejeti ukrepi proti širjenju novega virusa SARS-CoV-2 že kazali pozitivne učinke. Na tiskovni konferenci 10. 4. 2020 pa naj bi ocenila, da spopadanje z epidemijo poteka uspešno, da je bil vrh epidemije v Sloveniji zelo verjetno že dosežen ter da je bilo zaradi pravočasno uvedenih ukrepov, s katerimi se je zmanjšal prenos virusa med populacijo, manj človeških žrtev in manj nesrečnih družin. Ob tem naj bi opozorila, da bi lahko prišlo do premišljenega sproščanja le tistih dejavnosti, pri katerih je možnost prenosa virusa najmanjša.

Vlada je pojasnila, da je ocena gibanja prebivalstva pokazala zelo neenotno upoštevanje določb Odloka/30. Ker naj bi se po izkušnjah iz drugih držav učinek ukrepov pokazal po približno 13 dneh, Vlada ugotavlja, da je sprememba poteka epidemije iz eksponencialne, tj. hitre rasti v linearno nastopila 28. 3. 2020, tj. 12 dni po sprejetju Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 25/20 – v nadaljevanju Odlok/25). Po 29. 3. 2020 naj bi krivulja spet prehajala v eksponencialno naraščanje, kar naj bi kazalo na popuščanje učinka Odloka/25 in na neučinkovitost Odloka/30. Rast naj bi se ponovno umirila med 31. 3. in 9. 4. 2020, ko naj bi bila videti linearna. Po 9. 4. 2020 naj bi bilo opaziti upad naraščanja, kar Vlada pripisuje ukrepu, ki ga je uvedel Odlok/38, tj. omejitvi gibanja izven občine prebivališča.

Pobudnik v izjavi na odgovor Vlade poudarja, da je Odlok/38 napisan na nepregleden način, tako da vsebina dovoljenega in prepovedanega ni jasna. Prav zato naj bi Ministrstvo za notranje zadeve na svoji spletni strani pričelo objavljati rubriko z naslovom »Najpogostejša vprašanja in odgovori glede izvajanja odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih«. Pobudnik navaja, da so določbe ZNB/06 v razmerju do določb ZVRS specialne, zato Vlada ni imela pristojnosti sprejeti Odlok/38. Opozarja, da je Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/20 – v nadaljevanju ZIUZEOP) spremenil prav določbe ZNB/06, ki so za izdajo ukrepov pooblaščale ministra za zdravje. Poudarja tudi, da veljavna zakonodaja samoupravnim lokalnim skupnostim ne omogoča nobenih posegov v človekove pravice zaradi preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni. Pobudniku se sicer ne zdi ključna umestitev ukrepa iz Odloka/38 pod 19. ali pod 32. člen Ustave in soglaša, da ne gre za omejitve, ki bi bile primerljive nastanitvi posameznikov v Centru za tujce, za katero je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1116/09 ugotovilo, da posega v pravico do osebne svobode. Vendar meni, da omejitve presegajo prag meril, ki kažejo prav na poseg v to pravico. Meni, da gre za omejitve, veljavne za vse prebivalce, pri čemer naj se doslej Ustavno sodišče do takšnih posegov v človekove pravice še ne bi opredelilo, zato naj bi šlo za precedenčno odločitev. Pobudnik opozarja, da se lahko podobne razmere tudi ponovijo, zaradi česar bi bilo treba jasno razmejiti domet ukrepov na podlagi zakonske ureditve preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni od tistega, ko je za ukrepe potrebna poprejšnja odločitev Državnega zbora. Pri izpodbijanem ukrepu naj bi šlo za tako intenziven poseg v t. i. splošno svobodo ravnanja ljudi, da bi bilo treba poleg spoštovanja načela sorazmernosti ukrepov upoštevati še dodatne omejitve poseganja v človekove pravice, kot jih predvideva Ustava v 16. in 92. členu.

Pobudnik meni, da varovanje zdravja in življenja ljudi ne dosega absolutne prednosti pred drugimi pravicami, saj naj bi bili v skladu z odločitvami Ustavnega sodišča absolutni le pravica do življenja in prepoved mučenja. Zato bi moralo Ustavno sodišče preizkušati dopustnost posega v skladu z načelom sorazmernosti v celoti. Pobudnik poudarja tudi, da Vlada pred uvedbo izpodbijanih ukrepov ni pridobila ustreznih strokovnih mnenj s področij epidemiologije in infektologije. Poleg strokovne podlage v mnenju NIJZ, ki bi ga Vlada morala pridobiti, bi lahko pridobila tudi druga strokovna mnenja ustreznih strokovnih institucij. Za delovno skupino, ki naj bi sodelovala pri pripravi ukrepa, pa naj Vlada ne bi navedla niti strokovnosti njenih članov niti njenega stališča. Pobudnik soglaša, da se presoja ukrepov ex post razlikuje od presoje ex ante, in s presojo potrebnosti ukrepov na podlagi strokovnih ocen pristojnih nacionalnih in tujih epidemioloških služb. Zgolj delno pa se mu zdijo uporabne primerjalne analize, saj naj bi bil položaj v posameznih državah bistveno različen. Nujnost ukrepa naj bi morala obstajati prav v času njegovega sprejetja in ne pozneje, zato naj kasnejše obrazložitve strokovnjakov tega ne bi mogle utemeljiti.