TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Ugotovitev izvršilnega sodnika, da dolžnikov ugovor ni utemeljen, je sklep, o katerem strank (dolžnika) ni treba obvestiti.
Sodišče druge stopnje:
1. ugovor zavrne in potrdi sklep o izvršbi - kadar se strinja z izvršilnim sodnikom, da ugovor ni utemeljen.
2. ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in izvršbo ustavi - kadar presodi, da je ugovor v celoti utemeljen.
3. sklep o neutemeljenosti ugovora razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da vnovič odloči o ugovoru - kadar ne more presoditi o utemeljenosti ugovora, ker je treba razčistiti še kakšna dejanska vprašanja.

Obrazložitev:

Besedilo Zakona o izvršbi in zavarovanju je glede odločanja o ugovoru na drugi stopnji v določilih drugega odstavka 54. člena, tretjega odstavka 58. člena in petega odstavka 62. člena dosledno: "da o njem odloči kot o pritožbi". Ob tem zakon pušča ob strani vse morebitne dileme, na kakšen način naj sodišče prve stopnje ugotovi oziroma izreče svojo ugotovitev, da je ugovor neutemeljen. Prav tako ne daje odgovora, v kakšnem obsegu pritožbeno sodišče preizkusi ugotovitev izvršilnega sodnika, da ugovor ni utemeljen.

Izvršilni sodnik po prejemu ugovora najprej preveri, ali je ta pravočasen, popoln in dovoljen, nato pa ga pošlje v odgovor upniku
(57. člen ZIZ). Upnik mora odgovoriti na ugovor, sicer se štejejo navedbe dolžnika za točne in utemeljene. V takem primeru mora
izvršilni sodnik ugovoru ugoditi, sklep o izvršbi razveljaviti in izvršbo ustaviti (prvi odstavek 58. člena ZIZ).

V 53. členu je določeno, da mora biti ugovor obrazložen, utemeljen z navedenimi dejstvi in s predloženimi dokazi za zatrjevana dejstva. V obrazložitvi mora dolžnik ponuditi vse sestavine, ki omogočajo vsebinsko presojo ugovora. Zakonodajalec je s takšno ureditvijo želel preprečiti vlaganje neutemeljenih in pavšalnih ugovorov. Sodišče naj ugodi ugovoru le takrat, če bo dolžnik dokumentirano izkazal, da obstojijo ovire za izvršilni postopek. S tako določbo je zakonodajalec vzpostavil zakonsko domnevo, da jeneobrazložen ugovor neutemeljen. Takega ugovora ni potrebno vročati upniku, da se o njem izjavi, ampak ga izvršilni sodnik pošlje v presojo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (iz obrazložitve predloga ZIZ v drugem branju, Poročevalec št. 45/97).

Izvršilni sodnik po prejemu odgovora upnika na ugovor opravi preizkus utemeljenosti ugovora. V ta namen lahko razpiše narok, na katerem preveri nasprotujoče si navedbe upnika in dolžnika. Kadar so med strankama sporna dejstva, ki se nanašajo na samo opravo izvršbe, ta dejstva ugotavlja izvršilno sodišče samo (arg. a contrario prvi odstavek 59. člena ZIZ), kar pomeni, da ni izključen dokazni postopek, ki ga izpelje sodišče prve stopnje. Kadar gre za spor o pravno relevantnih okoliščinah, ki so jasno navedene, toda sporne, je v določenih primerih tudi tak spor mogoče odpraviti na naroku. Če pa okoliščine primera takšno možnost izključujejo ali pa narok ni bil uspešen, je treba najprej izpeljati postopek po 59. členu ZIZ, ki mu sledi še pravdni ali kakšen drug postopek. V 55. členu ZIZ so navedeni razlogi za ugovor. Ti niso taksativno našteti, vendar je mogoče razdeliti ugovore na dve vrsti:
- razlogi, ki se nanašajo na nepopolnost ali pomanjkljivost izvršilnega naslova,
- razlogi, ki se nanašajo na terjatev (npr. prenehanje terjatve zaradi izpolnitve, zastaranje terjatve).

Le v treh primerih sodišče po uradni dolžnosti pazi na razloge o utemeljenosti ugovora (drugi odstavek 55. člena ZIZ):

- če je sklep o izvršbi izdalo pristojno sodišče (55/1-1), - če je odločba, na podlagi katere je izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena (55/1-4),
- če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu (55/1-7, 55/2).

Po tako preverjenih trditvah upnika in dolžnika izvršilni sodnik odloči o tem, ali je ugovor utemeljen ali ne. Ko bo ugotovil, da je
ta utemeljen, bo o tem izdal pisni in obrazloženi sklep, zoper katerega je mogoča pritožba. Ko pa bo presodil, da ugovor ni utemeljen, bo spis poslal višjemu sodišču.

Primerno je in predvsem ne v nasprotju z zakonom niti zamudno, da izvršilni sodnik pred izdajo odredbe o izdelavi redložitvenega
poročila v spis zapiše svojo ugotovitev oziroma presojo:

"S./ Ugovor ni utemeljen."

Izvršilni sodnik s takim sklepom zabeleži svojo ugotovitev, na možnost katere je bil dolžnik opozorjen že s pravnim poukom v sklepu o izvršbi. Tako poslovanje ne povzroča praktično nobene zamude pri delu izvršilnega sodnika. Prav tako ne povzroči nobenih dodatnih stroškov sodišču ali strankam postopka. Iz besedila ZIZ izhaja, da sodišče mora ugotoviti, da ugovor ni utemeljen. Tak sklep je po svoji naravi ugotovitev, h kateri zakon obvezuje izvršilnega sodnika pred predložitvijo spisa pritožbenemu sodišču. Tudi če v spisu takega zapisa ni, je bila taka presoja (ugotovitev) opravljena. To seveda pomeni, da pritožbeno sodišče ne bo smelo razveljaviti sklepa o izvršbi in ugoditi ugovoru le zato, ker izvršilni sodnik takega zapisa ne bo naredil. Ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb postopka, ampak je treba izhajati iz predpostavke, da je bil sklep o neutemeljenosti ugovora sprejet, le zapis o tem je izostal. Ta zapis nima obligatornega značaja, je le na zunaj izražena odločitev
izvršilnega sodnika.

Predlagani sklep je po svoji teži in naravi primerljiv s sklepi, ki so že uveljavljeni v sodni praksi: "S./ Pritožba/revizija je pravočasna/dovoljena". Ni sicer mogoče govoriti o sklepu procesnega vodstva, kot ga pozna Zakon o pravdnem postopku glede sklepov vodenja glavne obravnave. Kljub temu je to v določenem smislu sklep, ki predstavlja pogoj (procesno predpostavko) za predložitev spisa v reševanje ugovora kot pritožbe. Na zakonsko določilo tretjega odstavka 58. člena ZIZ sta bila upnik in dolžnik že opozorjena v pravnem pouku v sklepu o izvršbi, zato tudi ni treba takega sklepa vročati strankama. Torej ne gre za poseg v načelo kontradiktornosti oziroma pravico strank "biti seznanjen z vsako odločitvijo v postopku in imeti pravico se o njej izreči". S tako ureditvijo je zakonodajalec skrajšal izvršilni postopek za eno fazo, saj dolžnik nima možnosti, da neutemeljen razlog uveljavlja dvakrat: najprej z ugovorom, nato pa še v pritožbi zoper sklep, s katerim je bil neutemeljen ugovor zavrnjen (ureditev v Zakonu o izvršilnem postopku). Pri tem je zakonodajalec ocenil, da je položaj dolžnika v izvršilnem postopku bistveno drugačen, kot je položaj toženca v rednem pravdnem postopku. V izvršilnem postopku se vzpostavlja pravno razmerje, ki je že avtoritativno določeno, realizira se že izdana sodna odločba, zato je prisilni poseg v pravni položaj dolžnika (z oženjem možnosti izmikanja) dopusten (iz obrazložitve predloga ZIZ v drugem branju, Poročevalec, št. 45/97).

Pritožbeno sodišče v svojem preizkusu predloženega "ugovora kot pritožbe" ugotavlja, ali je ugovor utemeljen ali ne. Torej: še vedno odloča o ugovoru. Ni namreč mogoče sprejeti stališča, da je obseg preizkusa ugovora na pritožbenem sodišču obsežnejši, kot ga opravi izvršilni sodnik. Nasprotno: iz temeljnih načel izvršilnega postopka izhaja, da je obseg preizkusa utemeljenosti ugovora ozek. ZPP se v izvršilnem postopku uporablja subsidiarno, kar pomeni, da le v tistem obsegu, ki ga ZIZ izrecno določa oziroma dopušča.

Meje preizkusa ugovora kot pritožbe so določene najprej z ugotavljanjem, ali je ugovor res brez obrazložitve in s tem neutemeljen ali ne. Presoja te okoliščine je odvisna od konkretnega besedila ugovora in ni mogoče postaviti definicije, "kdaj je ugovor obrazložen" za vse primere. Naslednja faza je preizkus obrazloženih ugovorov, ki pa po svoji vsebini niso utemeljeni. Gre za preizkus ugovornih trditev in že navedenih predpostavk dovoljenosti izvršbe, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Posebno vprašanje se lahko pojavi ob preverjanju morebitne kršitve 11. točke 339. člena ZPP: pravdne sposobnosti stranke, predvsem pa pooblaščenca pravdne stranke, ki mora biti v postopku pred višjim sodiščem oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, ali odvetnik (tretjega odstavek 87. člena ZPP). Kako naj ravnata sodišči prve in druge stopnje, ko ugotovita, da stranko zastopa oseba, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita in ki ni odvetnik (naprej nepopolni pooblaščenec)?

Ker pritožbeno sodišče rešuje ugovor, ni potrebno razpravljati o tem, kako kvalificiran pooblaščenec je ta ugovor napisal.

V nasprotnem primeru bi bilo najbrž najprimerneje izhajati iz določila 88. člena ZPP - kako ravna sodnik okrožnega sodišča, ko
ugotovi, da stranko zastopa nepopolni pooblaščenec. Sodišče je dolžno stranko s sklepom pozvati, da to pomanjkljivost odpravi. ZPP sam določa rok, v katerem je stranka dolžna izjaviti, da se bo zastopala sama, ali pa pooblastiti osebo, ki ustreza kriterijem iz 87. člena ZPP. Posledice nespoštovanja sklepa sodišča so hude: tožbo sodišče zavrže, pravdna dejanja pa so neobstoječa.

Izvršilni postopek teče izključno pred okrajnim sodiščem, kjer sme nastopati tudi nepopolni pooblaščenec. Vendar pa ta ne more vlagati pravnih sredstev (razen tožbe - po napotitvi na pravdo - pred okrajnim sodiščem). Če izvršilno sodišče ugovor presodi kot
neutemeljen, bi moralo, preden pošlje spis višjemu sodišču, preveriti, kakšen pooblaščenec zastopa stranko. Četudi bi bil dolžnik že v pravnem pouku zoper sklep o izvršbi opozorjen na to, da mora biti pooblačenec za nastopanje pred pritožbenim sodiščem kvalificirana oseba, mu ne sme iti v škodo, da take osebe ni pooblastil za vložitev ugovora. Izhajati je namreč treba iz
predpostavke, da je dolžnik za svoj ugovor prepričan, da je utemeljen. Zatorej mora izvršilno sodišče pred izdelavo predložitvenega poročila dolžnika pozvati v skladu z 88. členom ZPP. Če ostane tak sklep brez odgovora stranke, s tem ugovor ne postane nedovoljen, ampak nepopoln, in ga bo sodišče prve stopnje zato zavrglo. Enako bo ravnalo sodišče druge stopnje, če tega ne bo storilo že prvostopenjsko sodišče, kar je morda celo lažje v tistih primerih, ko je izvršilni sodnik v dilemi. S takim ravnanjem na vsak način dolžniku odvzamemo pravico, ki mu jo daje ZIZ: preveritev ugotovitve, ocene, da je ugovor neutemeljen, pred tričlanskim senatom višjega sodišča.

Dolžnik bi se sicer iz zagate lahko enostavno rešil: ugovor bi podpisal on sam. Nikakor pa ne more pooblastiti odvetnika, da bi s
tem pridobil nov, daljši rok za sestavo (novega) ugovora.

Tako razmišljanje privede do enakega odgovora o tem, kakšen naj bo izrek pritožbenega sodišča, in meje preizkusa, ko preizkuša ugovor kot pritožbo. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo s presojanjem ugovornih navedb, da ugovor ni utemeljen, le izdaja posebnega, pisnega sklepa o tem v zakonu ni predpisana. Razlog je v racionalizaciji postopka: upnik naj bo čim hitreje poplačan, dolžnik pa naj ne izkorišča procesnih pravic in naj ne zavlačuje postopka.

Nobenih težav ne povzroča ugotovitev pritožbenega sodišča, da ugovor ni utemeljen, ko se torej strinja s presojo izvršilnega sodnika o ugovoru. Prav tako ne sme povzročati nobenih težav ugotovitev, da je ugovor v celoti utemeljen (npr.: izvršilni naslov ni priložen predlogu za izdajo sklepa o izvršbi, pa je sodišče prve stopnje to prezrlo). V takem primeru pritožbeno sodišče ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in izvršbo ustavi (peti odstavek 58. člena ZIZ). Zaplete pa se lahko takrat, ko pritožbeno sodišče ne more presoditi, ali je ugovor utemeljen ali ne. Ker je izvršilni sodnik ocenil, da ugovor ni utemeljen, mora višje sodišče to presojo najprej spremeniti oziroma razveljaviti. Razložiti mora izvršilnemu sodniku, zakaj ni mogoče presoditi utemeljenosti ugovora oziroma zakaj se (še) ne strinja z njegovo presojo, da ugovor ni utemeljen. Pritožbeno sodišče bo zato najprej razveljavilo odločitev sodnika, torej bo razveljavilo sklep o tem, da ugovor ni utemeljen. Sledili bodo razlogi in naročila, kaj naj izvršilni sodnik stori, preden bo ponovno odločil o ugovoru. Pritožbeno sodišče ne bo razveljavilo sklepa o izvršbi, saj ne more presoditi utemeljenosti ugovora. Izvršilni sodnik bo vezan na sklep višjega sodišča in bo moral ponovno presoditi o ugovoru, pa
čeprav bo ponovno (po dopolnjenem postopku) presodil, da ta ni utemeljen. Praksa vračanja spisov v tovrstnih primerih z dopisi ni
primerna. Taki dopisi niso obvezujoči. Neprimerni in morda celo brez pravne podlage pa so predvsem zato, ker ne predstavljajo formalne presoje o tem, ali je pravilna odločitev (ugotovitev, presoja) izvršilnega sodnika o tem, da ugovor ni utemeljen.

Zapisano se nanaša na izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč izvršilni sodnik ugovor predloži v reševanje kot pritožbo že takrat, če ugovor ni obrazložen (peti odstavek 62. člena ZIZ), saj na ta način pride do izraza zakonska domneva, da tak ugovor ni utemeljen. V tistih izvršilnih postopkih na podlagi verodostojne listine, ki jim bo dolžnik ugovarjal (jih izpodbijal) le v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo (tretji odstavek 62. člena ZIZ), pa bo postopek
presoje utemeljenosti ugovora enak.