TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

II. Prijaviteljici udeležbe A. A. in B. B. sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003.

Etažni lastniki stavb so postali lastniki funkcionalnega zemljišča že ob izgradnji oziroma pridobitvi stanovanj, kar je bilo pred vpisom druge nasprotne udeleženke v zemljiško knjigo. Obseg individualnega (parcela št. 2315/1) in skupnega (parcela št. 2315/2) funkcionalnega zemljišča je sodišče prve stopnje ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku in upoštevaje kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.

Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče.

Ker gre za mnenje pridobljeno izven postopka, ga lahko sodišče upošteva le kot del trditvene podlage stranke in ne kot dokaz o obstoju javnega dobra na obravnavani zemljiški parceli. Pravilnost teh navedb je sodišče prve stopnje preverjalo s pomočjo sodne izvedenke, ki jo je določilo v postopku, in z ostalimi izvedenimi dokazi. Po pripombah udeležencev na izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pridobilo tudi dopolnitev izvedenskega mnenja.

Ugovor javnega dobra bi bil lahko pomemben, vendar bi morala četrta nasprotna udeleženka ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na sporni nepremičnini. Njeno sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi parcela št. 2321 predstavljala javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno. Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Da bi bila sporna parcela sploh kdaj opredeljena oziroma razglašena za grajeno javno dobro, sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo.