TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Predlog odvetnika AB za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Določba 140. člena ZKP po vsebini predstavlja možnost disciplinskega kaznovanja procesnih subjektov, ki s svojim ravnanjem zavlačujejo kazenski postopek. V pravni dogmatiki disciplinski postopki (poleg kazenskega in prekrškovnega postopka) sodijo v okvir kaznovalnega prava. Glede na navedeno je treba tudi subjektom, ki so bili disciplinsko kaznovani po določbi 140. člena ZKP zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka. V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Eden od načinov, da se zagotovi nepristransko sojenje v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) je tudi odločanje o predlogu za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. V sodni praksi se je namreč izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti med drugim podan takrat, kadar obstajajo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega sojenja.

Ne glede na to, da v drugem odstavku 35. člena ZKP zagovornik, ki je bil kaznovan z denarno kaznijo v skladu s 140. členom ZKP, ni naštet kot subjekt, ki bi lahko ob vložitvi pravnega sredstva predlagal prenos krajevne pristojnosti za odločanje o pritožbi zoper sklep o disciplinskem kaznovanju, na drugo stvarno pristojno sodišče, ustavnoskladna razlaga določbe drugega odstavka 35. člena ZKP terja, da se mu takšna pravica prizna. V nasprotnem primeru bi namreč disciplinsko kaznovani zagovornik, ki se je znašel v neke vrste „sui generis kaznovalnem postopku“ ostal brez pomembnega procesnega instituta, ki zagotavlja, da bo o njegovem pravnem sredstvu odločalo neodvisno in nepristransko sodišče.