TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče je pri odločitvi, ali bo izdalo odredbo za hišno preiskavo ali ne, vezano na policijske ugotovitve s terena, saj samo na kraju ni prisotno; svoje zaključke in ocene o izpolnjenosti dokaznega standarda torej lahko sprejema le na podlagi neposrednih ali posrednih dejanskih zaznav tretjega (policije). Kaj naj bi torej zajemala po mnenju zagovornika izostala utemeljitev utemeljenih razlogov za sum, ostaja pritožbenemu sodišču nejasno, saj pritožbene navedbe, da v odredbi ni "kritične in poglobljene presoje o obstoju pogojev za izdajo odredbe za hišno preiskavo", predstavljajo le dobesedne prepise sodnih odločb, sicer ključnih za metodologijo presoje obstoja predpisanega dokaznega standarda, v zvezi s katerimi pa pritožnik logičnih in jasnih povezav s konkretno zadevo ne najde. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odredba za hišno preiskavo v tem delu razumno utemeljena, vsako zavzemanje za dodatno utemeljitev pa le težnja po nepotrebnem ponavljanju.

Neupravičeno se pritožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 11861/2010, z dne 11. 7. 2012, saj dejanske okoliščine obeh zadev niso primerljive. V judicirani zadevi je bila prvotna izdana odredba za hišno preiskavo zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje velike tatvine avtomobila, policisti pa so že pred začetkom opravljanja predmetnega preiskovalnega dejanja razpolagali, na podlagi prostovoljne izjave osumljenca kaznivega dejanja velike tatvine, z informacijo, da bi lahko šlo tudi za izvršitev kaznivega dejanja ropa, torej povsem drugega kaznivega dejanja, s strani istega osumljenca v drugih krajevnih in časovnih okoliščinah kot kaznivo dejanje velike tatvine. Pritožnik v pritožbi ne zatrjuje nobene okoliščine, ki bi izkazovala oceno, da so policisti že pred pričetkom opravljanja hišne preiskave razpolagali z informacijo o določeni stopnji verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in ne le prekršek, ter preiskovalno dejanje takoj usmerili v iskanje večjih količin droge ter pripomočkov za njeno prodajo oz. dokazov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Očitno pa je tudi, da se, za razliko od primera v citirani odločbi, vsebina prekrška po 33. členu ZPPPD po dejanskih okoliščinah prekriva s kaznivim dejanjem po prvem odstavku člena 186 KZ-1.