TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica je tožbo vložila znotraj trimesečnega roka od pravnomočnega sklepa, s katerim je bila tožba zaradi izbrisa odstopnice zavržena, zato se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvotnim postopkom in torej zastaralni rok ni potekel. Ni mogoče slediti pritožniku, da tožnica kot prevzemnica terjatve ne more uveljavljati pretrganja zastaranja, ki je nastalo z vložitvijo predloga za izvršbo odstopnika. S prevzemom terjatve je namreč vstopila v njegov pravni položaj in pridobila nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (prvi odstavek 421. člena OZ). Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z namenom zastaranja, ki sankcionira pasivnost upnika in s tem varuje pravno varnost. V obravnavani zadevi, ko je upnik pred odstopom terjatve pravočasno sprožil postopek za izterjavo, nato o odstopu terjatve obvestil dolžnika, prevzemnik pa je poskušal nadaljevati postopek namesto odstopnika, kar mu prav zaradi dolžnikovega nesoglasja ni uspelo, o pasivnosti pri izterjavi terjatve ni mogoče govoriti. Drži sicer, da bi v danem primeru ob prevzemu terjatve prevzemnik še lahko sam vložil novo tožbo v triletnem zastaralnem roku, vendar bi bila situacija lahko tudi drugačna in bi bil ta rok zamujen. Nedosledno bi bilo, če bi upravičenec izgubil svoje pravice tudi v primeru, kadar bi želel uveljavljati zahtevek, pa ga ne bi mogel zaradi okoliščin, ki niso na njegovi strani, kar velja tudi za prenehanje pravne subjektivitete odstopnika. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja ni utemeljen.