TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Stranski intervenient sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka v okviru pravic, ki so nanjo prešle po 963. členu OZ, uveljavlja (poleg odškodninskega) še jamčevalni zahtevek - odstop od prodajne pogodbe. Tak odstop pa je mogoč le v razmerju do prodajalca in ne do proizvajalca, torej stranskega intervenienta.

V tej zadevi spor teče med slovenskima pravdnima strankama in ta zato nima mednarodnega elementa. Stranski intervenient namreč nima procesnega položaja stranke postopka (temveč je le oseba, ki je zainteresirana za uspeh tožene stranke v postopku), ne glede na materialnopravna razmerja, ki izhajajo iz garancije.

Stranska intervencija je udeležba v pravdi, ki teče med drugimi osebami, in intervenient se glavni stranki (tožeči ali toženi) le pridruži v tem smislu, da deluje poleg glavne stranke, če pa je ta nedejavna, deluje sam namesto nje. Vendar vedno deluje v svojem imenu, ne kot zastopnik glavne stranke, saj ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko.

Ravnanje višjega sodišča, ki bi v okviru odločanja o pravnem sredstvu sodišču nižje stopnje zapovedovalo, kako razlagati in v konkretnem primeru uporabiti pravo ES, bi bilo v nasprotju s PDEU, saj ima edino Sodišče ES pristojnost razlagati in odločati o veljavnosti prava ES.

Načeloma drži, da mora biti v okviru pravice do kontradiktornega postopka udeležencem omogočeno, da se izjavijo o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča, saj izjeme od načela kontradiktornosti določa le zakon. Vendar ZPP hkrati ne določa posebej, da je odgovor nasprotne stranke na ugovor pristojnosti treba vročiti predlagatelju, zato opustitev vročitve odgovora na predlog ne pomeni nujno absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena člena ZPP. V zvezi z uveljavljanjem ugovora o pristojnosti slovenskega sodišča se namreč smiselno uporabljajo določbe 22. člena ZPP, ki urejajo ugovor krajevne pristojnosti. V primerih, ko ni nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je določeno vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Po načelu nasprotnega razlogovanja torej vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, nasprotniku ni treba vročiti.