TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 137 Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 - ur. p. b., 43/04, 96/04 - ur. p. b., 101/05, 8/06 - ur. p. b., 14/07 in 32/07 - ur. p. b.) je v neskladju z Ustavo, ker ne določa predloga upravičenega tožilca za odreditev ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja in ker obdolžencu ne omogoča, da se o odreditvi tega ukrepa izjavi. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljenega neskladja se ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v kazenskem postopku odredi ob upoštevanju pogojev in na način, ki izhajajo iz 17. točke obrazložitve te odločbe.

Posegi v pravice obdolženega v kazenskem postopku, tudi posegi, s katerimi se ne omejuje njegove človekove pravice in svoboščine, morajo biti določeni z zakonom. V skladu z načelom določnosti iz 2. člena Ustave mora biti norma, ki določa take posege, takšna, da je mogoče jasno ugotoviti njeno vsebino in namen. Začasni odvzem vozniškega dovoljenja v kazenskem postopku je osebni in trajajoč omejevalni ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti. Ker je s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm mogoče jasno ugotoviti vsebino izpodbijane norme tako glede vsebinskih pogojev za odreditev ukrepa kot glede časa njegovega trajanja, ta ni v neskladju z 2. členom Ustave. Ureditev, po kateri lahko ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja med kazenskim postopkom odredi sodišče po uradni dolžnosti, posega v domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave), iz katere izhaja, da trditveno in dokazno breme nosi tožilec. Ker ni razviden ustavno dopusten cilj, ki bi upravičeval poseg v domnevo nedolžnosti, ni izpolnjen že prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava (tretji odstavek 15. člena). Zato je izpodbijana ureditev v neskladju s 27. členom Ustave. Zakon ne predvideva vnaprejšnjega naroka ali drugega načina, ki bi osebi, zoper katero naj bi se odredil omejevalni ukrep, omogočala enakopravno sodelovanje v postopku. Zato taka ureditev posega v pravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave). Zakonodajalec je z omejitvijo procesnih možnosti prizadete osebe zasledoval ustavno dopusten cilj, vendar omejitev te pravice za dosego navedenega cilja ni nujna. Zakonodajalec bi namreč lahko obdolžencu omogočil, da se izjavi o odreditvi ukrepa, in da s tem enakopravno sodeluje v postopku, brez posega na način, ki ne bi zmanjševal učinkovitosti ukrepa. Ker tega ni storil, je izpodbijana ureditev v neskladju z 29. členom Ustave.