Portal TFL
Kdaj država mednarodno odgovarja za ravnanja, ki so se odvila še pred njenim nastankom?
ŠTEVILKA in LETO IZDAJE
AVTOR
univ. dipl. prav. Grega Pajnkihar in izr. prof. dr. Vasilka SancinDatum
06.10.2020
Rubrika
Članki
Vir
Pravna podlaga
ni določena
Povezave
Podsistem TAX
Podsistem FIN
Podsistem LEX
Povzetek
V mednarodnem pravu ni sporno, da »vsako mednarodno protipravno ravnanje države sproži mednarodno odgovornost te države«, kar je potrdilo že Stalno meddržavno sodišče v Haagu, ustanovljeno s strani Društva narodov. Pravilo je jasno – samo tista država, ki je ravnala protipravno po mednarodnem pravu, je mednarodno odgovorna.
BESEDILO
V mednarodnem pravu ni sporno, da »vsako mednarodno protipravno ravnanje države sproži mednarodno odgovornost te države«,[1] kar je potrdilo že Stalno meddržavno sodišče v Haagu, ustanovljeno s strani Društva narodov.[2] Pravilo je jasno – samo tista država, ki je ravnala protipravno po mednarodnem pravu, je mednarodno odgovorna.[3]
Pri tem se odpirata dve vprašanji: 1. kakšni so pogoji, da je neko ravnanje mogoče šteti za protipravno, ter 2. kdaj je neko ravnanje sploh mogoče kvalificirati kot ravnanje države. Tudi odgovora na ti dve vprašanji sta v mednarodnem pravu znana. Za nastanek in trajanje protipravnega ravnanja je potreben kumulativen obstoj dveh elementov: ravnanja in pravnega pravila, ki ga to ravnanje krši.[4] Če ravnanje države krši njene mednarodnopravne obveznosti, govorimo o njeni mednarodnopravni kršitvi.[5] To pomeni, da mora pravno pravilo ali načelo (iz katerega izhaja njena obveznost) to državo zavezovati v trenutku izvršitve ravnanja.[6] Govora je o prepovedi retroaktivnosti, ki je obče načelo mednarodnega prava.
Odgovor na drugo vprašanje gre iskati v pravilih pripisovanja (ang. attribution), ki so pravna fikcija, s katerimi ravnanja posameznikov postanejo ravnanja države.[7] Ravnanja namreč lahko izvedejo zgolj posamezniki, vendar so nekatera med njimi – zaradi njihove povezanosti z državo – takšna, da se štejejo za ravnanja te države.[8] Po danes že običajnopravnem pravilu se ravnanje katerega koli organa države šteje za ravnanje države,[9] pri čemer ni pomembno, kateri veji oblasti ta organ pripada ali kakšno mesto ima v državni hierarhiji.[10] Ob tem se lahko za ravnanja države štejejo tudi ravnanja oseb, ki npr. delujejo po navodilih, usmeritvah ali pod nadzorom te države.[11] Iz tega smiselno izhaja, da ravnanja posameznikov navadno časovno sovpadajo z obstojem te države.
Prima facie bi bilo tako mogoče zaključiti: 1. mednarodno odgovorna je praviloma lahko le tista država, ki je ravnala protipravno, 2. tej državi je praviloma mogoče pripisati zgolj ravnanje, ki so jih posamezniki izvršili v času njenega obstoja in 3. da bi bilo ravnanje te države protipravno, mora njena mednarodnopravna obveznost obstajati ob storitvi njenega protipravnega ravnanja.
Kako bi torej lahko država nasledila odgovornost za ravnanja, ki so storjena pred njenim nastankom in ki pomenijo kršitev mednarodnih odgovornosti, ki so obstajala pred njenim nastankom?
Odgovor se skriva v ugotovitvi, da predmet nasledstva ni mednarodna odgovornost kot takšna, temveč (sekundarne) pravice in obveznosti države predhodnice, kar to področje postavlja bližje okvirjem nasledstva preostalih materij (npr. mednarodnih pogodb, dolgov).[12] Praksa glede nasledstva mednarodne odgovornosti je »omejena, raznolika, odvisna od okoliščin konkretnega primera, občutljiva in dovzetna za različne razlage«,[13] med državami pa je opaziti precej nezaupanja oziroma celo nasprotovanja takemu nasledstvu,[14] zato bo zanimivo spremljati razvoj v okviru Komisije ZN za mednarodno pravo, ki je šele na svojem 69. zasedanju, 31. maja 2017, nasledstvo odgovornosti držav za mednarodno protipravna dejanja vključila v svoj program tekočega dela. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre le za nadgradnjo že opravljenega dela komisije na področju nasledstva in odgovornosti držav, se ob tem odpirajo nove mednarodnopravne dimenzije in izzivi, ki burijo duhove tako v mednarodnopravni doktrini, kot praksi.[15]
Pri tem se odpirata dve vprašanji: 1. kakšni so pogoji, da je neko ravnanje mogoče šteti za protipravno, ter 2. kdaj je neko ravnanje sploh mogoče kvalificirati kot ravnanje države. Tudi odgovora na ti dve vprašanji sta v mednarodnem pravu znana. Za nastanek in trajanje protipravnega ravnanja je potreben kumulativen obstoj dveh elementov: ravnanja in pravnega pravila, ki ga to ravnanje krši.[4] Če ravnanje države krši njene mednarodnopravne obveznosti, govorimo o njeni mednarodnopravni kršitvi.[5] To pomeni, da mora pravno pravilo ali načelo (iz katerega izhaja njena obveznost) to državo zavezovati v trenutku izvršitve ravnanja.[6] Govora je o prepovedi retroaktivnosti, ki je obče načelo mednarodnega prava.
Odgovor na drugo vprašanje gre iskati v pravilih pripisovanja (ang. attribution), ki so pravna fikcija, s katerimi ravnanja posameznikov postanejo ravnanja države.[7] Ravnanja namreč lahko izvedejo zgolj posamezniki, vendar so nekatera med njimi – zaradi njihove povezanosti z državo – takšna, da se štejejo za ravnanja te države.[8] Po danes že običajnopravnem pravilu se ravnanje katerega koli organa države šteje za ravnanje države,[9] pri čemer ni pomembno, kateri veji oblasti ta organ pripada ali kakšno mesto ima v državni hierarhiji.[10] Ob tem se lahko za ravnanja države štejejo tudi ravnanja oseb, ki npr. delujejo po navodilih, usmeritvah ali pod nadzorom te države.[11] Iz tega smiselno izhaja, da ravnanja posameznikov navadno časovno sovpadajo z obstojem te države.
Prima facie bi bilo tako mogoče zaključiti: 1. mednarodno odgovorna je praviloma lahko le tista država, ki je ravnala protipravno, 2. tej državi je praviloma mogoče pripisati zgolj ravnanje, ki so jih posamezniki izvršili v času njenega obstoja in 3. da bi bilo ravnanje te države protipravno, mora njena mednarodnopravna obveznost obstajati ob storitvi njenega protipravnega ravnanja.
Kako bi torej lahko država nasledila odgovornost za ravnanja, ki so storjena pred njenim nastankom in ki pomenijo kršitev mednarodnih odgovornosti, ki so obstajala pred njenim nastankom?
Odgovor se skriva v ugotovitvi, da predmet nasledstva ni mednarodna odgovornost kot takšna, temveč (sekundarne) pravice in obveznosti države predhodnice, kar to področje postavlja bližje okvirjem nasledstva preostalih materij (npr. mednarodnih pogodb, dolgov).[12] Praksa glede nasledstva mednarodne odgovornosti je »omejena, raznolika, odvisna od okoliščin konkretnega primera, občutljiva in dovzetna za različne razlage«,[13] med državami pa je opaziti precej nezaupanja oziroma celo nasprotovanja takemu nasledstvu,[14] zato bo zanimivo spremljati razvoj v okviru Komisije ZN za mednarodno pravo, ki je šele na svojem 69. zasedanju, 31. maja 2017, nasledstvo odgovornosti držav za mednarodno protipravna dejanja vključila v svoj program tekočega dela. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre le za nadgradnjo že opravljenega dela komisije na področju nasledstva in odgovornosti držav, se ob tem odpirajo nove mednarodnopravne dimenzije in izzivi, ki burijo duhove tako v mednarodnopravni doktrini, kot praksi.[15]
O avtorjih:
Grega Pajnkihar, univerzitetni diplomirani pravnik, doktorski študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani
Vasilka Sancin, univerzitetna diplomirana pravnica, doktorica pravnih znanosti, izredna profesorica mednarodnega prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani
[1] 1. člen dokumenta Členi o odgovornosti držav za mednarodno protipravna dejanja dražv (ARSIWA), Official Records of the General Assembly, Fifty-sixth Session, Supplement No. 10 (A/56/10), 2001. ARSIWA. Komentar ILC k ARSIWA (v nadaljevanju: Komentar k ARSIWA), Yearbook of the International Law Commission, 2001, vol. II, Part Two.
[2] Gl. npr. Factory at Chorzow, Jurisdiction, Judgment No. 8, (1927) PCIJ, Series A, No. 9, str. 21.
[3] Država je lahko odgovorna za dejanja druge države, če jo prisili v kršitev ali pa jo nadzoruje in usmerja. Vendar je prva država v tem primeru odgovorna zaradi svojega lastnega ravnanja (gl. Poglavje IV ARSIWA).
[4] D. Anzilotti: La responsabilité de l'Etat à raison des dommages soufferts par des étranger, v: Revue générale de droit international public, 13 (1906), str. 14.
[5] 2. člen ARSIWA.
[6] 13. člen ARSIWA.
[7] M.N. Shaw: International Law (Seventh Edition), Cambridge University Press, Cambridge 2014, str. 572. G.A. Christenson, Attributing acts of omission to the state, v: Michigan Journal of International Law, št. 2, vol. 12 (1991), str. 360–365.
[8] Certain Questions Relating to Settlers of German Origin in the Territory Ceded by Germany to Poland, Advisory Opinion, (1923) PCIJ Series B, No. 6, str. 22.
[9] J.R. Crawford: State Responsibility: The General Part (Cambridge Studies in International and Comparative Law), Cambridge University Press, Cambridge 2013, str. 117.
[10] Prvi odstavek 4. člena ARSIWA.
[11] 8. člen ARSIWA.
[12] First report on succession of states in respect of state responsibility by Pavel Šturma, Special Rapporteur, ILC, 69th Session, UN Doc. A/CN.4/708, 2017, odst. 20, str. 6; prvi odst. 2. člena Resolucije Institut du Droit International o nasledstvu odgovornosti držav.
[13] Third report on succession of States in respect of State responsibility, 2019, UN Doc. A/CN.4/ 731, sedmi odstavek, str. 4.
[14] Glej npr. mnenje člana International Law Commission Reinischa.
[15] O tem avtorja podrobneje razpravljata v članku Odgovornost države naslednice za mednarodno protipravna ravnanja pred datumom nasledstva, sprejetem v objavo v reviji Pravnik.