TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ko razmišljamo o etnični sestavi učencev osnovnih šol, se moramo zavedati, da zunanji opazovalec naleti na dejanske in zelo realne težave pri njenem ugotavljanju. Te dejanske težave ne bodo jedro tega članka, velja pa pojasniti, da težave niso nepremostljive, in to kljub nesporni pravici vsakogar, da odkloni odgovor na vprašanje o narodni pripadnosti – še zlasti če se iz položaja »zunanjega opazovalca« miselno prestavimo v položaj šolskega inšpektorja ali upravnega sodnika z vsemi ustreznimi pooblastili, dostopi do uradnih evidenc, možnostjo zaslišanja prič, imenovanja izvedencev (itd.); vsekakor obstajajo instrumenti, s pomočjo katerih je mogoče dovolj zanesljivo, na ravni kolektiva učencev kot celote, oceniti (kvantificirati), ali je osnovna šola pretežno neslovenska v etničnem smislu in kakšen je na njej verjeten odstotek neslovenskih otrok (lahko tudi v določenem razponu). Drugačno stališče (»evidenc o nacionalnosti ne vodimo«) bi seveda vodilo v povsem nesprejemljiv rezultat trajnega nadaljevanja segregacije in diskriminacije, ker menda »o ničemer ni podatkov, ničesar ni mogoče dokazati, nikogar ne smemo nič vprašati itd.«. Pogosto pa bo šlo za bolj ali manj natančne ocene, posredna sklepanja, odločanje po verjetnosti, vse na ravni večjih skupin učencev – obveznega in doslednega izrecnega izrekanja vseh posameznih učencev osnovnih šol oziroma njihovih staršev o etničnem izvoru namreč ne moremo in niti ne smemo uvesti.

Ko ravnatelj Osnovne šole Livada govori o »tujih« učencih, se seveda sklicuje na tisto evidenco, ki jo osnovne šole po 1. točki prvega odstavka 95. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn)⁶ lahko in morajo voditi. To je zbirka podatkov o učencih, vpisanih v osnovno šolo, in njihovih starših, ki (za učenca) vsebuje naslednje osebne podatke: ime in priimek ter EMŠO, spol, datum, kraj in državo rojstva, prebivališče in državljanstvo, zdravstvene posebnosti, katerih poznavanje je nujno za učenčevo varnost in za delo z učencem. Osnovna šola sicer ne zbira osebnih podatkov o etnični pripadnosti učencev, zbira pa podatke o njihovem državljanstvu. Na OŠ Livada je torej okoli 75 odstotkov otrok s tujim državljanstvom. Očitno jih velika večina ustreza zakonski kategoriji iz desetega odstavka 64. člena ZOsn: »učenci priseljenci iz drugih držav, katerih materni jezik ni slovenski« (če se ti prvič vključijo v osnovno šolo v Republiki Sloveniji v 6. ali 9. razredu, opravljajo v tem šolskem letu nacionalno preverjanje znanja prostovoljno).

Za otroke s tujim državljanstvom, ki so se skupaj s starši priselili v Slovenijo ali so se staršem s tujim državljanstvom tu v prvi generaciji rodili, je seveda mogoče z visoko stopnjo verjetnosti sklepati, da so etnično neslovenski. So izjeme, kot slovenski priseljenci iz Venezuele in Argentine, a izjeme niso pogoste. Zato lahko OŠ Livada imenujemo »pretežno etnično neslovenska šola«. Neslovensko etnično pripadnost pa lahko na ravni deleža v večji skupini (ko niti ni treba, da natančno »zadenemo« za prav vsakega posamičnega otroka) vsekakor ugotavljamo tudi drugače, ne le z vpogledom v uradno zbirko podatkov o učencih osnovne šole in sklepanjem prek tujega državljanstva. Ime in priimek sta izvrsten proxy, približek, za etnično pripadnost oziroma izvor. Neslovensko zveneča ime in priimek nista stoodstotno zanesljiv kazalnik neslovenske narodne pripadnosti, sta pa dovolj zanesljiva, da se pri sklepanju o tej pripadnosti na podlagi imena in priimka pri pripadnikih večje skupine najbrž zmotimo le malo, na ravni tako imenovane statistične napake. Enako zanesljivo sklepanje v obratno smer gre praviloma lahko na podlagi očitno slovensko zvenečega imena in priimka. O etnični pripadnosti je mogoče navsezadnje povprašati učence neke osnovne šole (če so dovolj stari) ali (če niso) njihove starše (odgovor je lahko le prostovoljen).

Vse, kar sem navedel, je mogoče še kako spraviti v okvir procesnih pravil upravnega postopka, upravnega spora, pa tudi pravdnega postopka, še posebej če si zamislimo številčno in motivirano skupino tožnikov (otrok, zastopanih po starših) v upravnem sporu, tožbi v pravdi oziroma (analogno) kot – na primer – pobudnikov za izredni nadzor šolske inšpekcije po tretjem odstavku 11. člena Zakona o šolski inšpekciji (ZSolI).⁷ Tožniki oziroma pobudniki bi za namen odločanja o tožbi oziroma inšpekcijski pobudi vsekakor podali podatke o lastni etnični pripadnosti.

Nazadnje na tujo etnično pripadnost dokaj zanesljivo (ne pa stoodstotno) kaže, da učenec ne uporablja ali slabo uporablja slovenski jezik (obenem pa je jasno, da je nek tuj jezik njegov prvi jezik).

O procesnih poteh za odpravo diskriminatorne segregacije bom zapisal nekaj več v zadnjem delu članka. Poglejmo, kaj pravi o ločenem grupiranju oziroma zgoščenem koncentriranju tako ali drugače »tujih« otrok Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Zaradi omejenosti prostora je mogoče jedrnato predstaviti le nekaj najbolj relevantnih novejših odločitev.

Sodna praksa ESČP in njena upoštevnost v slovenskem pravnem sistemu

Začenjam s sodbo v zadevi Lavida in drugi proti Grčiji z dne 30. maja 2013. ESČP je ugotovilo, da je Grčija kršila 14. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)⁸ v zvezi z 2. členom Protokola št. 1 k EKČP, torej je diskriminirala (romske otroke) pri uživanju pravice do izobraževanja. V mestu je bila slaba polovica prebivalcev romske narodnosti, vendar so praktično vsi romski otroci obiskovali eno osnovno šolo (tudi če so živeli blizu drugih dveh, »etnično grških« osnovnih šol), na tej osnovni šoli pa praktično ni bilo grških otrok. Pri tem ni šlo za šolo s posebnim programom za romske otroke, ki bi bila neke vrste pripravljalnica za poznejši vstop v normalno osnovno šolo. Ne, »romska« šola je bila navadna osnovna šola. Grške oblasti so sicer zaznale obstoj problematične segregacije in so celo načrtovale nekatere ukrepe, ki pa zaradi velikega odpora grških staršev niso bili izvedeni. ESČP je odločilo, da je kršena pravica do uživanja pravice do izobraževanja brez razlikovanja glede na narodnostni izvor. Diskriminacijski motiv tukaj sploh ni pomemben. Kršitev izhaja iz samega dejstva izobraževanja romskih otrok v popolnoma romski osnovni šoli in iz opustitve učinkovitih ukrepov, ki bi prekinili segregacijo (kot sta začrtanje novih šolskih okrožij in vpisovanje romskih otrok v druge mestne šole), kar ni objektivno upravičeno z nobenim legitimnim ciljem (odpor staršev grških otrok to ni). Kot je v teh primerih običajno, ESČP priznava status žrtve (ki ima legitimacijo za vložitev pritožbe pred ESČP) tako diskriminiranim otrokom kot tudi njihovim staršem.

ESČP je ugotovilo kršitev 14. člena EKČP v zvezi z 2. členom Protokola št. 1 k EKČP tudi v sodbi Elmazova in drugi proti Severni Makedoniji z dne 13. decembra 2022. Tu imamo eno močno pretežno »romsko « (83,5 odstotka) in eno močno pretežno »makedonsko « šolo (95,1 odstotka) v istem šolskem okolišu mesta Bitola. Tako stanje je bilo doseženo z dopuščanjem prepisa makedonskih otrok na makedonsko šolo, čeprav bi po rednih pravilih morali biti vpisani na romsko. Sama odločitev je v bistvu podobna kot v zadevi Lavida. Diskriminacijski motiv ni pomemben. Segregacija ni objektivno in razumno upravičena z legitimnim ciljem. Upiranje staršev neromskih otrok segregacije nikakor ne more upravičiti. Država je odgovorna za to, da ni naredila ničesar, da bi spremenila etnično sestavo zadevnih osnovnih šol, spremenila meje šolskih okolišev oziroma drugače končala nedopustno segregacijo.

V sodbi Elmazova najdemo še nekatera druga pomembna stališča. Etnična struktura prebivalcev šolskega okoliša načeloma ne more utemeljiti dopustnosti segregacije. Država mora sprejeti učinkovite ukrepe, da se odpravi dejanska neenakost romskih učencev in da se preneha izvajati diskriminacija, ki je posledica njihove pretirane zastopanosti na eni šoli, da se preneha izvajanje marginalizacije in da se Romom omogoči, da od zgodnjih življenjskih faz naprej zaživijo kot enakopravni člani družbe.

Še pred zadevo Elmazova je bila Albanija v zvezi s segregacijo romskih in egipčanskih⁹ učencev obsojena za kršitev 1. člena Protokola št. 12 k EKČP¹⁰ (sodba v zadevi X in drugi proti Albaniji z dne 31. maja 2022). Gre za zdaj nam že znano situacijo. V eni od mestnih osnovnih šol se je delež romskih učencev gibal med 89 in 100 odstotki. ESČP je ponovilo svoje stališče, da je koeksistenca članov družbe brez rasne (ali etnične) segregacije fundamentalna vrednota demokratičnih družb. Albaniji ni pomagalo sklicevanje na to, da do segregacije ni prišlo namenoma. Država ni izvedla (zadostnih in pravočasnih) ukrepov, ki bi pretirano zastopanost romskih otrok na eni šoli odpravili; predvsem ni izvedla že načrtovane združitve »romske« šole s tremi drugimi osnovnimi šolami. Ker je bilo tako, se albanska vlada tudi ni mogla ubraniti z argumentom, da je v šolskem okolišu pač visoka koncentracija Romov in Egipčanov.

In nazadnje, ESČP je s sodbo v zadevi Szolcsán proti Madžarski z dne 30. marca 2023 obsodilo Madžarsko za kršitev 14. člena EKČP v zvezi z 2. členom Protokola št. 1 k EKČP. Pritožnik se je neuspešno želel prepisati iz skoraj ekskluzivno romske šole (čeprav v okolišu delež romske populacije ni presegel 4 odstotkov) na drugo osnovno šolo. Prošnja je bila zavrnjena, ker je bil iz sosednjega šolskega okoliša (podobne prošnje so bile nekaterim madžarskim otrokom odobrene). ESČP ni pritrdilo madžarskemu vrhovnemu sodišču, da je etnična sestava »romske« šole taka zaradi etnične sestave šolskega okoliša. Dodalo je, da etnična sestava okoliša v okoliščinah primera niti ne bi mogla objektivno upravičiti segregacije. Tudi v tem primeru velja, da izobraževanje romskih otrok v ločenih razredih ali šolah oziroma opustitev ukrepanja v smeri odprave te neenakosti nikakor ni združljiva z obveznostmi držav, da ne diskriminirajo na podlagi rase in narodne pripadnosti.

Republika Slovenija varstva pred razlikovanjem na podlagi osebnih okoliščin (kot je tudi etnična pripadnost) pri uživanju človekove pravice do šolanja in izobraževanja¹¹ ne sme nuditi v manjši meri, kot jo zagotavlja EKČP (peti odstavek 15. člena Ustave). Lahko ga nudi v večji meri. Stališča in jamstva iz predstavljene sodne prakse ESČP se v Sloveniji uveljavljajo skozi zaščitno področje prvega odstavka 14. člena v zvezi s 57. členom Ustave.

Prvi odstavek 14. člena Ustave določa, da so v Republiki Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Skladno z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča je treba pri presoji očitka o diskriminatornem obravnavanju odgovoriti na naslednja vprašanja: 1) ali se zatrjevano različno obravnavanje nanaša na zagotavljanje oziroma uresničevanje človekove pravice oziroma temeljne svoboščine; 2) če se, ali obstaja različno obravnavanje pobudnika in tistega, s katerim se pobudnik primerja; 3) ali sta dejanska položaja, ki ju pobudnik primerja, v bistvenem enaka in torej razlikovanje temelji na okoliščini iz prvega odstavka 14. člena Ustave; ter 4) če gre za razlikovanje na podlagi okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave in torej za poseg v pravico do nediskriminatornega obravnavanja, ali je ta poseg ustavno dopusten.¹² Pri tem je treba dodati, da je poseg v pravico do nediskriminatornega obravnavanja ustavno dopusten le pod zahtevnimi pogoji strogega testa sorazmernosti.

Ustavno sodišče je domet prvega odstavka 14. člena Ustave razširilo s tem, ko je (po vzoru ESČP pri razlagi 14. člena EKČP) zavzelo pristop, po katerem se za obravnavo na podlagi te ustavne določbe ne zahteva predhoden izkaz posega v določeno človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino, ampak za obravnavo z vidika ustavne prepovedi diskriminatornega obravnavanja zadošča že obstoj določene povezave s človekovo pravico.¹³ Povedano drugače, za presojo izpodbijane ureditve z vidika prepovedi diskriminacije po presoji Ustavnega sodišča in ESČP zadošča, da presojana pravna ureditev sodi v polje učinkovanja določene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.¹⁴

Kaj lahko naredijo starši diskriminiranih osnovnošolskih otrok?

OŠ Livada in morebitne druge, meni neznane, a njej podobne osnovne šole z izredno visokim odstotkom neslovenskih otrok pomenijo šolanje v neslovenskem etničnem getu in očitno kršitev prvega odstavka 14. člena Ustave v zvezi s 57. členom Ustave. Segregacija namreč je (praviloma protiustavna) diskriminacija. Glede OŠ Livada je to še toliko bolj očitno, ker do takega stanja ni prišlo spontano, torej ker bi bil šolski okoliš te šole 75-odstotno (v preteklosti do 98-odstotno) neslovenski. Pač pa so slovenski starši izpisovali otroke iz te osnovne šole ali pa so jih vpisovali in prepisovali v druge osnovne šole, čemur ZOsn ne postavlja pretežkih ovir.¹⁵ Praksa ESČP sicer kaže, da je šolanje v etničnem getu praviloma nesprejemljivo, tudi če bi bilo spontana posledica prevlade manjšinskega prebivalstva na neki lokaciji. Diskriminacijo prek segregacije je enostavno treba preprečiti – pa čeprav s spremembami meja šolskih okolišev, združitvami šol, omogočanjem lažjega vpisovanja manjšinskih otrok izven lastnega okoliša, oteževanjem vpisovanja večinskih otrok izven lastnega okoliša itd. Ni pomembno, ali je treba spremeniti zakonodajo ali upravno prakso – država mora odpraviti protiustavno stanje osnovnošolskega izobraževanja, ločenega po etničnem načelu.

Pravzaprav je neverjetno, da ob takih in tako dolgo znanih stališčih ESČP v Sloveniji obstaja šola, kot je OŠ Livada, z najmanj 75 odstotki neslovenskih otrok. Trdim »najmanj«, ker se podatek ravnatelja Popovića v bistvu nanaša na otroke, ki so tuji državljani. Tem je zagotovo treba prišteti še določeno število etnično neslovenskih otrok s slovenskim državljanstvom. Kar se tiče morebitnega razloga, ki bi izpolnjeval kriterije primernosti, nujnosti in ožje sorazmernosti ter tako ustavno opravičil segregacijo na področju šolanja, praksa ESČP kaže, da sam po sebi interes staršev slovenskih otrok, da se njihovi otroci ne šolajo skupaj z neslovenskimi, ne more tvoriti niti legitimnega cilja za poseg v pravico do nediskriminatorne obravnave. Po moji oceni bi bil legitimen cilj lahko težnja po normalnem izvajanju izobraževalnega procesa, ki omogoča izpolnitev vseh potencialov tako slovenskih kot neslovenskih otrok; kakovost šolanja je seveda lahko močno prizadeta, če večina otrok v razredu ne govori niti minimalno slovensko. Tu si ne smemo zatiskati oči. Menim, da bi bilo v temelju lahko dopustno – ne trdim pa, da nujno optimalno z vidika sodobne pedagogike – tisti del tujih otrok, ki dejansko ne more spremljati pouka, začasno ločiti od etnično slovenskih sošolcev v nekakšnih »pripravljalnicah«, kjer bi se res intenzivno predvsem učili jezika. A to ni sistem, ki ga imamo zdaj. Tak potencialno dopusten sistem bi moral biti posebej zakonsko urejen, dobro financiran in kadrovsko ekipiran ter predvsem omejen na najkrajši nujni čas.

Država nedopustno diskriminacijo/segregacijo vzdržuje zdaj že naklepno. Čeprav je šlo pri primerih iz prakse ESČP za še nekoliko večje odstotke »manjšinske « populacije v nekaterih šolah, sem prepričan, da bi bil izid enak, tudi če bi pred ESČP prišel primer OŠ Livada.

Kaj lahko pravno naredijo starši otrok v OŠ Livada, ki se ne strinjajo s takim stanjem stvari?

Starši neslovenskih otrok lahko seveda poskušajo sanirati situacijo s političnimi sredstvi; a interesi Neslovencev v političnem procesu praviloma nimajo priznane večje teže.

Pobuda za izredni nadzor šolske inšpekcije utegne biti bolj obetavna. Navsezadnje šolski inšpektorji izvajajo nadzor tudi nad izvajanjem vpisa in izpisa otrok in udeležencev izobraževanja ter uresničevanjem pravic in dolžnosti otrok in udeležencev izobraževanja (8. in 10. točka 12. člena ZSolI). Inšpektor lahko odredi ukrepe za odpravo kršitev »zakona, drugih predpisov ali splošnih aktov ter določi rok za odpravo kršitev« (14. člen ZSolI), prepričan sem, da tudi za odpravo kršitev Ustave. Čeprav šolska inšpekcija tega najbrž ni sposobna, bi z organiziranim nastopom ekipe inšpektorjev zagotovo lahko uveljavili ustavnoskladno razlago 48. člena ZOsn in tako bistveno spremenili dinamiko vpisovanja in izpisovanja slovenskih in neslovenskih otrok v OŠ Livada ter sosednjih šolah tako, da bi se nesorazmerna etnična struktura hitro začela spreminjati.

Diskriminirani neslovenski otroci seveda lahko začnejo sprožati upravne spore zoper oblastne odločitve osnovnih šol o vpisu in prešolanju (60. člen ZOsn). Tu bi lahko šlo za organizirano (s pomočjo nevladnih organizacij) akcijo večjega števila neslovenskih otrok, ki bi zahtevali prvi vpis ali prepis v šole izven okoliša OŠ Livada – za kar bi zatrjevali, da to zahteva ustavnoskladna razlaga zakonodaje.

Tu so navsezadnje postopki po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD).¹⁶ Na voljo je postopek pred Zagovornikom načela enakosti, ki med drugim lahko začne postopek za oceno ustavnosti ZOsn (38. člen ZVarD). In seveda, zanimiva, po moji oceni upravnemu sporu vsaj enakovredna pravdna pot po 39. členu ZVarD, po kateri lahko oseba, ki meni, da je bila ali je diskriminirana, s tožbo zahteva prenehanje diskriminacije, izplačilo nadomestila zaradi diskriminacije oziroma objavo sodbe v medijih. Možnost, da sodišče osnovnim šolam, ki so vključene v zahtevek (poleg »etnične« osnovne šole na primer tudi tiste, na katere »bežijo« slovenski otroci), naloži prenehanje diskriminacije, je potencialno silovito orožje, s katerim se lahko stvari učinkovito rešijo tudi za naprej.¹⁷

Izčrpanje različnih pravnih poti, če je neuspešno, seveda prej ali slej pripelje do Ustavnega sodišča, z vložitvijo ustavne pritožbe (in nemara pobude za oceno ustavnosti ZOsn, češ da v njem obstaja protiustavna pravna praznina glede preprečevanja segregacije po etničnem načelu, kar je sicer treba v postopkih zatrjevati že od začetka).

Na koncu vseh pravnih poti je ESČP. Kot kažejo nekatere izmed tu citiranih odločitev o segregaciji otrok, utegne ESČP ugodno presenetiti s tem, da pritožnike oprosti izčrpanja vseh pravnih sredstev, če izkažejo, da bi bilo njihovo uveljavljanje jalovo.¹⁸ Po mojem mnenju se v tej zadevi kaže pravi izziv za kakšno večjo slovensko odvetniško pisarno, ki bi lahko s pro bono ali znižano ceno zastopanja ter primernim pristopom do staršev otrok iz OŠ Livada rešila to sramotno situacijo v slovenskem pravnem redu.

¹ Vuksanović, I.: Etnična segregacija v šolah in vrtcih, Dnevnik, 23. september 2023.

² Nikjer v Sloveniji pa ni okolišev in območij, ki bi bili tako prevladujoče neslovenski, da bi bil pojav šole ali vrtca, ki bi bila denimo 75-odstotno neslovenska, spontan.

³ Glej pri Katalenić, A.: Ljubljanska osnovna šola z učenci iz 27 držav kot svet v malem, 25. oktober 2021, www.svet24.si. Ravnatelj ljubljanske Osnovne šole Livada Goran Popović pojasnjuje, da na tej osnovni šoli delež otrok iz »tujih« družin znaša 75 odstotkov (od 450 otrok). Leta 1992 naj bi bilo v tem etnično mešanem okolišu (zaradi priliva beguncev) razmerje med otroki iz slovenskih in priseljenskih družin 50 : 50, pozneje pa so začeli slovenski starši svoje otroke vpisovati na druge šole in delež »tujih« učencev je v nekem trenutku znašal kar 98 odstotkov.

⁴ Vuksanović, I., naved. delo.

⁵ Seveda je o etnični identiteti nekaterih mlajših učencev osnovnih šol težje govoriti, saj so lahko še tako mladi, da je zaradi nezrelosti ne morejo oblikovati. Vendar je ob upoštevanju, da se identiteta staršev v procesu socializacije praviloma prenese na otroka, vsaj tiste učence, ki nimajo niti enega etnično slovenskega starša, mogoče »pripisati« splošni kategoriji Neslovencev.

⁶ Ur. l. RS, št. 81/06 – UPB, 102/07, 107/10, 87/11, 63/13, 49/16 – popr. in 76/23.

⁷ Ur. l. RS, št. 29/96 in 91/05.

⁸ Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7/94.

⁹ Ne gre za državljane Egipta, pač pa za Romom podobno skupino iz Črne gore in Albanije.

¹⁰ Ta prepoveduje razlikovanje glede na osebne okoliščine pri uživanju zakonskih (ne konvencijskih) pravic. Zdi se, da je bila ta pravna podlaga tu uporabljena le zato, ker so se nanjo sklicevale stranke (zlahka bi bil uporabljen tudi 14. člen v zvezi z 2. členom Protokola št. 1).

¹¹ Obveznosti države, da ustvarja možnosti, da si vsak državljan pridobi ustrezno izobrazbo, stoji nasproti pravica do izobrazbe in šolanja. Pravica do šolanja in izobraževanja pomeni predvsem dolžnost države, da posamezniku omogoči nediskriminatoren dostop do obstoječih vrst in stopenj izobrazbe ter mu ponudi tudi minimalni standard kakovosti te izobrazbe. V okviru pravice do šolanja in izobraževanja ima posebno mesto pravica do pridobitve osnovne izobrazbe, ki je bistvena za razvoj otrok (odločba Ustavnega sodišča št. U-I‑191/19 z dne 18. maja 2023, Ur. l. RS, št. 63/23, 32. in 33. točka obrazložitve).

¹² Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-425/06 z dne 2. julija 2009 (Ur. l. RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 29), 7. točka obrazložitve, št. U-I-212/10 z dne 14. marca 2013 (Ur. l. RS, št. 31/13, in OdlUS XX, 4), 7. točka obrazložitve, št. U-I-68/16, Up-213/15 z dne 16. junija 2016 (Ur. l. RS, št. 49/16), 10. točka obrazložitve, št. U-I- 91/21, Up-675/19 z dne 16. junija 2022 (Ur. l. RS, št. 94/22), 35. točka obrazložitve, in št. U-I-486/20, Up-572/18 z dne 16. junija 2022 (Ur. l. RS, št. 94/22), 25. točka obrazložitve.

¹³ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I‑146/07 z dne 13. novembra 2008 (Ur. l. RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 59), 14. točka obrazložitve, št. U-I-425/06, 8. točka obrazložitve, in št. U-I-91/21, Up-675/19, 36. točka obrazložitve.

¹⁴ Tako med drugim v odločbah Ustavnega sodišča št. U-I-91/21, Up-675/19, 36. točka obrazložitve, in št. U-I-486/20, Up-572/18, 33. točka obrazložitve. Primerjaj tudi s stališčem velikega senata ESČP v sodbi v zadevi E. B. proti Franciji z dne 22. januarja 2008, 47. in 48. točka obrazložitve, da za uporabo 14. člena EKČP zadošča, da dejstva v zadevi spadajo v področje uporabe ene ali več konvencijskih pravic; ter da prepoved diskriminacije velja za vse tiste dodatne pravice, ki sodijo v splošno polje katerekoli od konvencijskih pravic, za katere se je država prostovoljno odločila, da jih bo zagotavljala.

¹⁵ Starši imajo pravico vpisati otroka v javno osnovno šolo ali v zasebno osnovno šolo s koncesijo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva, javna osnovna šola oziroma zasebna osnovna šola s koncesijo v tem okolišu pa je dolžna na željo staršev otroka vpisati. V drugo osnovno šolo lahko starši vpišejo otroka, če ta šola s tem soglaša. Med šolanjem lahko učenec prestopi na drugo osnovno šolo, če ta šola s tem soglaša (prvi in tretji odstavek 48. člena ZOsn).

¹⁶ Ur. l. RS, št. 33/16.

¹⁷ Na primer z naložitvijo osnovnim šolam, da v medsebojnem sodelovanju poskrbijo: (a) da bodo vsi neslovenski otroci deležni osnovnega šolanja in (b) da njihov odstotek na nobeni OŠ ne bo presegel na primer 33 odstotkov.

¹⁸ Glej 45. do 48. točko obrazložitve sodbe v zadevi Lavida in drugi proti Grčiji.