TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Kolikor pritožnik navaja, da obtoženec ni storil očitano dejanje in je iz strahu priznal kaznivo dejanje, je potrebno ugotoviti, da tega pritožnik ni izkazal. Iz zapisnika predobravnavnega naroka izhaja, da je obtoženec krivdo priznal, ob priznanju se je za dejanje opravičil. V zagovoru ni zanikal izvršitve očitanega kaznivega dejanja, je pa opisoval, da je bil v dejanje prisiljen, vendar pri tem ni opisoval sile, ki se ji ni mogel upreti. Opisal je slabo finančno stanje in fizično nasilje sostorilca oziroma organizatorja nad njim, pri čemer naj bi do nasilja prišlo še pred odhodom iz Bosne. Takšno ravnanje sostorilca oziroma organizatorja, ki je bilo tudi časovno in krajevno odmaknjeno, ni moglo predstavljati prisiljenosti v smislu 23. člena KZ-1, saj bi lahko obtoženec z izvrševanjem dejanja prenehal.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kaznivo dejanje pravilno kvalificirano po šestem odstavku 308. člena KZ-1, saj se je pet tujcev prevažalo v tovornem delu vozila, sedeče stisnjene na tleh, brez sedežev in varnostnih pasov, s katerimi bi se lahko pripeli, s čimer je bilo ogroženo njihovo življenje in zdravje, še toliko bolj pa bi bilo, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij, ker bi ob trku, še posebno v vozilo od zadaj oziroma ob nenadnem močnejšem zaviranju, tujci poleteli po tovornem prostoru vozila, udarjali eden ob drugega in ob stene vozila, kar bi predstavljalo nevarnost za poškodbe oseb ali njihovo življenje. Naveden opis dejanja ustreza zakonskemu znaku, da se koga izpostavi nevarnosti za življenje in zdravje.