TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
V postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, niso več mogoči ugovori, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka. To velja tudi za ugovor zastaranja.

Obrazložitev:

Z vmesno sodbo odloči sodišče o podlagi tožbenega zahtevka. V odškodninskem sporu mora v zvezi s tem ugotoviti vse elemente civilnega delikta, pri čemer se z obsegom škode ne ukvarja, mora pa ugotoviti obstoj škode vsaj z veliko stopnjo verjetnosti. O znesku, to je o višini tožbenega zahtevka, pa odloči potem, ko postane vmesna sodba pravnomočna (330. člen ZPP).

Z vmesno sodbo je treba odločiti o vseh ugovorih, ki v celoti ali deloma vplivajo na obstoj podlage tožbenega zahtevka. Pri tem ima poseben pomen ugovor zastaranja. Temu ugovoru ni mogoče ugoditi z vmesno sodbo, kajti posledica utemeljenega ugovora zastaranja je, da terjatev izgubi sodno varstvo (360. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zato sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Zavrnilna sodba pa je vedno končna sodba, medtem ko se z vmesno sodbo lahko izreče le, da je tožbeni zahtevek delno ali v celoti utemeljen po podlagi, ne pa, da ni utemeljen.

Ugovor zastaranja zadeva temelj zahtevka. Če je do zastaranje prišlo in dolžnik to uveljavlja, tožbeni zahtevek ni utemeljen. Gre torej za vprašanje, ki ne more ostati nerešeno, če je o podlagi zahtevka odločeno z vmesno sodbo. Po pravnomočnosti vmesne sodbe je odprto le še vprašanje višine zneska tožbenega zahtevka (drugi odstavek 330. člena ZPP). Zato v postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, niso več mogoči ugovori, ki se nanašajo na temelj zahtevka. Tožena stranka bi smela takšne ugovore postaviti najkasneje v pritožbi zoper vmesno sodbo, kasneje pa samo tiste ugovore, ki so nastali po pravnomočnosti vmesne sodbe (n. pr. plačilo dolga). Ugovore, ki temeljijo na dejstvih, za katera je stranka izvedela kasneje, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne sodbe, bi lahko uveljavljala le v postopku za obnovo, z vsemi vsebinskimi in časovnimi omejitvami, ki veljajo za ta postopek. Razen v teh primerih pa je v postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe in v katerem se odloča o znesku tožbenega zahtevka, tožena stranka prekludirana za uveljavljanje vseh ugovorov, ki se zadevajo podlago zahtevka. To
velja tudi za ugovor zastaranja, ki ne more ostati odprt po pravnomočnosti vmesne sodbe. Vendar pa se prekluzija ugovorov glede
temelja nanaša le na zahtevek, na katerega se nanaša vmesna sodba. Učinki pravnomočnosti vmesne sodbe se nanašajo na zahtevek, katerega podlaga je bila predmet odločanja z vmesno sodbo, ne pa tudi na morebitne nove ali spremenjene zahtevke, podane v nadaljevanju postopka. Prekluzija ugovorov, ki se nanašajo na podlago zahtevka, izhaja prav iz učinka pravnomočnosti vmesne sodbe. Pravnomočna vmesna sodba veže stranki in sodišče glede podlage tožbenega zahtevka tako, kot se glasi izrek te sodbe. V tem obsegu vnovično sojenje ni mogoče (333. člen ZPP).