TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornikov zahtevane osebe A. A. se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se

predaja zahtevane osebe Zvezni Republiki Nemčiji zaradi nadaljnjega vodenja kazenskega postopka zaradi 57 kaznivih dejanj utaje davka po členu 370 Nemškega davčnega pravilnika, ki naj bi ga storila zahtevana oseba s tem, da je primarni davek na plačo, ki ga je bila dolžna zadržati in ga odvajati pristojni davčni upravi, v 57 primerih prijavila prenizek davek na plačo, kar je vodilo k utaji davka na plačo v višini 206.986,00 EUR – se zavrne.

V ostalem se pritožba zagovornikov zavrne kot neutemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da ENP ni bil pravilno izpolnjen oziroma da gre v njem za napako. Nobenega dvoma ni, da je v ENP označena rubrika „preslepitev“, kamor spada tudi goljufija, pri čemer pritožbeno sodišče sprejema razloge sklepa, da goljufija obsega vse vrste goljufij (torej tudi t.i. poslovno oziroma poklicno).

Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da v opisu dejanja pod točko III/1 niso opisani zakonski znaki kaznivega dejanja (nobene) goljufije. Opis dejanja namreč obsega očitek, da v 26 primerih (za 26 delavcev) zahtevana oseba socialni blagajni Berlinskega gradbenega obrtnega združenja ni prijavila delavcem izplačanih neto plač, zaradi česar ji je bilo za 787.660,00 EUR zaračunan premajhne prispevek za socialno blagajno. Iz tega zapisa torej izhaja očitek, da naj bi zahtevana oseba dala lažne podatke, oškodovan pa naj bi bila socialna blagajna in ne posamezni delavci. Ni zato mogoče pritrditi pritožbi, da bi v tem primeru lahko šlo zgolj za kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev.

Sodišče prve stopnje je v sklepu zavzelo stališče glede dvojne kaznivosti za dejanja, opisana pod točko III/2, s temi razlogi pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dvojne kaznivosti ni ugotavljalo in zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Čeprav iz opisa dejanja ne izhaja neposredni očitek, da so bili oškodovani (57) delavci, pač pa „socialna blagajna“, država odreditve pa je v Evropskem nalogu za predajo to kaznivo dejanje označila tudi kot kataloško kaznivo dejanje – poslovna goljufija, so prepričljivi zaključki sklepa, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, da naj bi iz opisa dejanja izhajali tudi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljih pravic delavcev po 196. členu KZ-1. Nima pa prav pritožba, da za to (oziroma za ta) kazniva dejanja niso izpolnjeni pogoji za izročitev. Razlogovanje pritožbe, da je za to kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji kazenski pregon že zastaral, je pravno zmotno.

Sicer pa je po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 razlog za zavrnitev predaje zahtevane osebe, če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, za katerega bi v Republiki Sloveniji kazenski pregon zastaral, če bi bilo domače sodišče pristojno za pregon. V konkretnem primeru pa sodišče v Republiki Sloveniji ne bi bilo pristojno za kazenski pregon za ta kazniva dejanja, ki so bila storjena v tujini, zahtevana oseba pa je tuj državljan.

Prav ima sicer pritožba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga zagovornika zahtevane osebe za prekinitev postopka odločanja o ENP zaradi postavitve predhodnih vprašanj sodišču EU, vendar ni pravilno stališče pritožbe, da zaradi tega sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem, ko je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da opis dejanja v Evropskem nalogu za predajo vsebuje zakonske znake goljufije, se je opredelilo tudi do predloga zagovornikov, saj je ocenilo, da njihovi pomisleki niso utemeljeni. Sicer pa ZS v prvem odstavku 113.a člena določa, da sodišče lahko prekine postopek in postavi vprašanje sodišču EU, ni pa tega dolžno storiti, zato ni utemeljen očitek pritožbe, da bi sodišče moralo v sklepu obrazložiti, zakaj predlogu zagovornikov ni ugodilo.