TFL Vsebine / TFLGlasnik

Namen Uredbe o dedovanju je torej olajšati postopke dedovanja v primeru čezmejnega elementa. Razlogi za sprejem uredbe, ki bi naslavljala vprašanje nasledstva oziroma dedovanja, so bili že ob njenem sprejemu jasni. S širitvijo EU postaja njeno območje večje, veča se število držav članic in s tem tudi območje, znotraj katerega je s pravno ureditvijo treba zagotoviti eno temeljnih svoboščin EU: prost pretok oseb. Na področju dednega prava se ta svoboščina tesno prepleta tudi z ostalimi svoboščinami EU, kot je prost pretok kapitala in storitev, saj se prebivalstvo giba znotraj meja EU tudi iz gospodarskih razlogov.

Z Uredbo o dedovanju se torej zlasti omogoča pravilno delovanje notranjega trga na področju prostega pretoka oseb, kar je tudi cilj uredbe. Evropske svoboščine prebivalstvu omogočajo zaposlitve v drugih državah članicah, nakupovanje nepremičnin v državah članicah, ki niso njihove domače države članice, odprtje bančnega računa v drugi državi članici. To so okoliščine, o katerih je treba razmišljati tudi pri dedovanju, saj se ob smrti osebe, ki je živela v (vsaj) eni državi članici in imela premoženje v, na primer, več državah članicah, pojavi vprašanje, v kateri državi se bo izvedel dedni postopek in katero pravo se bo uporabilo.

Vprašanje čezmejnega dedovanja je bilo v reviji Odvetnik podrobno obravnavano in predstavljeno³ že pred nekaj leti, vendar se v praksi še vedno srečujemo s tem, da poznavanje rešitev, ki jih nudi Uredba o dedovanju, ni dobro znano.

V tem prispevku se ne osredotočam na teoretično obravnavo tematike, temveč želim področje približati s praktičnimi primeri, tudi s primeri slovenske sodne prakse, pri tem pa obravnavam vprašanje obstoja čezmejnega elementa in druga najpogostejša vprašanja, s katerimi se soočamo v praksi v primeru čezmejnega dedovanja, kot so vprašanje običajnega prebivališča in zapleti z izdajo evropskega potrdila o dedovanju (EPD).

Področje uporabe uredbe

Uredba o dedovanju ureja vsa civilnopravna vprašanja glede dedovanja zapuščine po zapustniku, torej vse oblike prehoda premoženja, pravic in obveznosti zaradi smrti, ne glede na to, ali gre za prehod po volji zapustnika na podlagi razpolaganja za primer smrti ali za prehod z dedovanjem na podlagi zakona.⁴

Kot je zapisano že v uvodni izjavi uredbe⁵ in nato tudi v njenem 1. členu, se UD uporablja samo za dedovanje, ne pa tudi za druga področja civilnega prava. Uvodna izjava uredbe pravi, da naj se uredba ne uporablja za davčne in upravne zadeve (točka 10), kot tudi, da naj se ne uporabi za vprašanja glede premoženjskopravnih razmerij med zakoncema (točka 12). Uredba usmeritvam iz uvodne besede sledi tako, da taksativno našteva področja, ki so izključena iz uporabe uredbe,⁶ na primer status fizičnih oseb ter družinska razmerja in razmerja, ki imajo primerljive učinke po pravu, ki se uporablja za takšna razmerja.

Uredba je začela veljati 17. avgusta 2012, vendar se ob upoštevanju njenega 83. člena uporablja za dedovanje oseb, ki so umrle na dan 17. avgust 2015 ali po njem. Uredba je uporabljiva v državah članicah EU, razen na Irskem in Danskem.

Ugotavljanje čezmejnega elementa in običajnega prebivališča

Uredba o dedovanju se uporablja v zapuščinskih postopkih s čezmejnim elementom, pri čemer pa izraza čezmejni element ne opredeljuje. Tipičen primer čezmejnega dedovanja bi bil primer zapustnika, ki je državljan države članice, v kateri ima hkrati tudi stalno prebivališče in katere državljani so tudi dediči, vendar je zapustnik poleg premoženja v svoji državi članici zapustil tudi premoženje v drugi državi članici EU.

Možno je tudi, da je zapustnik iz razloga zaposlitve živel v eni od držav članic, večino svojega premoženja pa je imel v svoji domači državi članici, kamor se je (ali pa tudi ne) redno vračal. Kadar se v dednem postopku pojavi čezmejni element – bodisi da je zapustnik imel dve državljanstvi ali je v eni od držav članic EU delal, v drugi pa imel stalno bivališče,⁷ ali da ima zapustnik premoženje v eni do držav članic, v drugi državi članici pa stalno bivališče – mora sodišče najprej ugotoviti, ali je podana pristojnost za uvedbo postopka o dedovanju z mednarodnim elementom. Splošna navezna okoliščina za določitev pristojnosti je ob upoštevanju 23. točke uvodnih določb in 4. člena UD običajno bivališče zapustnika v trenutku njegove smrti, ki pa ga sodišča prepogosto enačijo s stalnim bivališčem. Običajno bivališče je namreč tista okoliščina, ki zagotavlja obstoj resnične povezave med posameznikom (zapustnikom) in državo članico, v kateri se izvaja pristojnost.⁸ Uredba torej kot splošno pristojna za odločanje o dedovanju zapustnika določa sodišča tiste države članice, kjer je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče. S tem se tudi sledi cilju UD preprečiti več zapuščinskih postopkov v več državah članicah.

Uredba o dedovanju ne ponuja definicije običajnega bivališča, daje pa uporabnikom (sodiščem) navodila, s tem ko določa kriterije, kako ugotavljati zapustnikovo običajno bivališče. Sodišča si lahko pri tem pomagajo s sodno prakso Sodišča EU⁹ in Smernicami Evropske komisije za uporabo običajnega bivališča.¹⁰ Kot izhaja iz 23. točke uvodnih določb UD, je pri ugotavljanju zapustnikovega običajnega bivališča naloga sodišča, da oceni vse okoliščine zapustnikovega življenja v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti. Pri tem uvodna določila uredbe sodiščem dajejo napotek, naj sodišče upošteva vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bival v zadevni državi, pod kakšnimi pogoji in s kakšnim namenom. Življenje pa lahko prinese tudi zapletene situacije, zaradi katerih določitev običajnega bivališča ni preprosta. Navodila, kako ravnati, kadar je določitev običajnega prebivališča zapletena, vsebuje 24. točka uvodnih določb uredbe. Kot primer zapletene določitve običajnega bivališča uvodne določbe omenjajo primer, kadar bi zapustnik iz ekonomskih ali poklicnih razlogov odšel delat v tujino (lahko tudi za dlje časa), a bi še vedno ohranil tesno povezavo z državo članico izvora. V takem primeru bo moralo sodišče skrbno proučiti vse okoliščine in verjetno izvesti tudi dokaze z zasliševanjem sorodnikov.¹¹ Določitev pristojnosti sodišča je pomembna tudi zato, ker bo pristojno sodišče odločalo o celotnem zapustnikovem premoženju.

Analiza prakse slovenskih sodišč kaže, da sodišča vprašanju ugotavljanja običajnega bivališča še vedno ne posvečajo dovolj pozornosti in se ob nezadostno raziskanih okoliščinah prehitro izrečejo bodisi za pristojna bodisi za nepristojna. V prej omenjenem primeru (opomba 11) Višjega sodišča v Ljubljani, sklep I Cp 1862/2022, se je slovensko sodišče izreklo za pristojno v primeru, ko je zapustnik, ki je umrl v Sloveniji, poleg slovenskega imel tudi nemško državljanstvo in v Nemčiji prijavljeno bivališče, premoženje pa prav tako v obeh državah članicah. Do takšne odločitve je sodišče prišlo, ne da bi ugotavljalo vse ostale okoliščine, torej kako dolgo in s kakšnim namenom je zapustnik živel v zadevnih državah.

Pri določanju običajnega bivališča mora sodišče ugotavljati okoliščine, ki izkazujejo posebej tesno in trdno povezavo z zadevno državo. Na to je Višje sodišče v Ljubljani opozorilo tudi v sklepu II Cp 64/2023,¹² kjer pa se je prvostopenjsko sodišče nasprotno od prejšnjega primera izreklo za nepristojno zgolj na podlagi podatka, da naj bi zapustnik živel v Nemčiji. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da naj bi zapustnik živel v Nemčiji zgolj iz ekonomskega razloga, a je s svojo izvorno članico (Slovenijo) ohranil tesne stike, tako da je redno obiskoval sorodnike in prijatelje. Sodišče v tej zadevi opozarja, da je določitev običajnega prebivališča dejansko vprašanje, ki ga sodišče mora rešiti ob upoštevanju vseh kriterijev iz 23. in 24. točke uvodnih določb UD.

Da pojem običajnega bivališča v smislu UD presega zgolj ugotavljanje kraja, kjer je imel zapustnik prijavljeno prebivališče v letih pred smrtjo in v času smrti, je Višje sodišče v Ljubljani opozorilo tudi v zadevi II Cp 132/2023.¹³ Tudi v tem primeru se je slovensko sodišče izreklo za nepristojno, ker je ugotovilo, da je imel zapustnik ob smrti običajno bivališče v drugi državi članici, ne v tisti, v kateri je imel prijavljeno stalno bivališče, a tam dejansko ni bival.

Pravilna določitev običajnega bivališča in s tem tudi pristojnosti sodišča, ki bo odločalo, je pomembna tudi zato, ker UD sledi načelu enotnosti zapuščine. To pomeni, da o celotnem dedovanju in celotni zapuščini zapustnika, ki jo je ta imel ob smrti, odloča eno sodišče v enem zapuščinskem postopku, četudi se zapuščina nahaja v več državah članicah. S tem se sledi enemu od ciljev UD, ki je preprečiti razdrobljenost zapuščinskih postopkov.

Uporaba prava

UD se torej uporablja za dedovanje po osebah, ki so umrle na 17. avgust 2015 ali po njem. Tudi izbira prava, ki se uporablja v dednem postopku, je veljavna, če je zapustnik pravo izbral na dan 17. avgusta 2015 ali po njem. Če je zapustnik pravo, ki se uporablja za dedovanje po njem, izbral pred 17. avgustom 2015, je določitev veljavna, če izpolnjuje pogoje iz III. poglavja UD (Pravo, ki se uporablja) ali je usklajena s pravili mednarodnega zasebnega prava, ki so veljala v času izbire v državi, v kateri je imel zapustnik običajno prebivališče, ali v katerikoli drugi državi, katere državljanstvo je imel.¹⁴ Sicer pa kot splošna navezna okoliščina za uporabo prava velja – tako kot pri določitvi pristojnosti – zapustnikovo zadnje običajno prebivališče.

Uredba načelu enotnosti zapuščine sledi tudi pri uporabi prava, tako da se merodajno pravo uporabi za celoten zapuščinski postopek, torej za vse premoženje, ki sestavlja zapuščino, ne glede na to, ali gre za premično ali za nepremično premoženje. Ni pa nujno, da bo sodišče pri odločanju uporabilo pravo katere od držav članic. Člen 20 UD namreč pravi, da se uporabi vsako pravo, na katero napotuje uredba, ne glede na to, ali gre za pravo ene od držav članic.¹⁵ To pomeni, da sodišče lahko uporabi tudi pravo tretje države.

Da bi se izognili zapletom glede uporabe prava, zlasti v primerih, kadar ima zapustnik dve državljanstvi, ima zapustnik možnost, da za postopek dedovanja po njem izbere pravo države, katere državljanstvo ima v času izbire ali ob smrti.¹⁶ Izbira prava mora biti izrecno navedena v izjavi, ki ima obliko razpolaganja za primer smrti.¹⁷ Izbira prava je torej omejena zgolj na pravo države, katere državljan je zapustnik. Zapustnik za pravo dedovanja po njem ne more izbrati prava katere druge države. S tem se zagotavlja povezava med zapustnikom in izbranim pravom, hkrati je namen takšne ureditve v tem, da se prepreči izbira prava, zaradi katere se ne bi uresničila legitimna pričakovanja oseb, ki so upravičene do nujnega deleža.¹⁸

Izbira prava lahko privede do tega, da bi pristojni organ moral uporabiti pravo druge države članice. Kot izraža vsebina 27. točke UD, je njen namen vzpostaviti mehanizme, ki bi omogočili, da organ, ki obravnava dedovanje, v večini primerov uporabi svoje pravo. Povezava prava in pristojnosti je v takšnem primeru torej možna z dogovorom med dediči, da je za odločanje o dedovanju pristojno sodišče tiste države članice, katere pravo je zapustnik izbral,¹⁹ seveda ob predpostavki, da je zapustnik v ustrezni obliki izbral pravo, ki naj se uporabi pri dedovanju po njem.

Evropsko potrdilo o dedovanju

V primerih čezmejnega dedovanja se pojavi tudi vprašanje, s kakšnim dokumentom bodo dediči v drugi državi članici dokazovali svoj status in pravice. Uredba o dedovanju to tematiko ureja z uvedbo evropskega potrdila o dedovanju (EPD).

Z evropskim potrdilom o dedovanju se uresničuje namen UD olajšati položaj dedičev, volilojemnika, izvršitelja oporoke ali skrbnika zapuščine, opredeljen v 67. točki uvodnih določb. Ta namreč pravi, da bi za hitro, nemoteno in učinkovito uveljavljanje dedovanja s čezmejnimi posledicami v EU dediči, volilojemniki, upravitelji zapuščine morali imeti možnost, da zlahka dokažejo svoj status.

EPD se uporabi takrat, kadar se zapuščina nahaja v dveh ali več državah članicah, vendar njegova uporaba ni obvezna. ²⁰ Uvodne določbe (69. točka) namreč navajajo, da se lahko uporabi tudi druge instrumente. Tej zavezi sledi tekst UD, ko v členu 62(3) določa, da EPD ne nadomešča nacionalnih dokumentov, ki se za podobne namene uporabljajo v državah članicah, torej tudi ne slovenskega sklepa o dedovanju. To pomeni, da se status dediča, volilojemnika, izvršitelja oporoke ali skrbnika zapuščine še vedno lahko dokazuje z nacionalno listino, na primer s sklepom o dedovanju, ki ga pozna slovensko pravo. EPD tudi ne predstavlja odločitve o dedovanju, za dediča je to dokaz o njegovem statusu dediča,²¹ njegova narava je torej le deklaratorna. Namenjeno je dokazovanju statusa ali uveljavljanju svoje pravice kot dediča ali volilojemnika in/ali dokazovanju pooblastila za izvršitelja oporoke ali upravitelja zapuščine (člen 63 UD) v drugi državi članici. Potrdilo ni izvršilni naslov, imeti pa mora dokazno moč (71. točka uvodnih določb).

EPD so pristojna izdajati sodišča, kot je opredeljeno v členu 3(2), ali drug organ, ki je po nacionalnem pravu pristojen za obravnavanje dednih zadev.²² Zakon o dedovanju v 227.b členu sodišče, ki je izdalo sklep o dedovanju, določa kot pristojno za izdajo EPD. Vendar pa sodišče (oziroma organ izdajatelj) EPD ne izda po uradni dolžnosti, temveč zgolj na podlagi zahteve, ki jo lahko vložijo dediči, volilojemnik, izvršitelj oporoke in/ali upravitelj zapuščine.²³ Čeprav poznamo obrazec za zahtevo za izdajo EPD, njegova uporaba ni obvezna. Uredba namreč pravi, da prosilec za vložitev zahteve lahko uporabi obrazec. Po prejemu zahteve za izdajo EPD mora organ izdajatelj preveriti podatke v zahtevi, po uradni dolžnosti lahko tudi opravi poizvedbe, potrebne za preverjanje podatkov. Uredba organu izdajatelju nalaga, da stori vse potrebno, da upravičence obvesti o vložitvi zahteve za izdajo potrdila (člen 66). Če je za EPD torej zaprosil eden od dedičev, bi sodišče s tem moralo seznaniti tudi druge dediče. Ko so ugotovljeni elementi, ki jih je treba potrditi na za to predpisanem obrazcu, mora organ izdajatelj EPD nemudoma izdati. Organ izdajatelj potrdila ne izda, če se elementi, ki jih je treba potrditi, izpodbijajo ali če potrdilo ne bi bilo skladno z odločbo, ki zadeva iste elemente.²⁴

Original potrdila hrani organ izdajatelj, prosilci pa prejmejo kopijo potrdila, ki je veljavna šest mesecev. V tem roku morajo dediči poskrbeti za ureditev razmerij, torej na primer za vpis v zemljiško knjigo. Če ima potrdilo napake ali organ ni izdal celotnega potrdila (potrdilo je namreč sestavljeno iz več delov, prilog), lahko organ izdajatelj na zahtevo vsake osebe, ki izkaže upravičen interes, ali po uradni dolžnosti potrdilo popravi (člen 71).

Z EPD dediči dokazujejo svoj status, zato noben organ, ki se mu potrdilo predloži, ne bi smel zahtevati, da se namesto (ali poleg) potrdila predloži odločba, javna listina in sodna poravnava.

V praksi se je v preteklosti pri uporabi EPD največ problemov pokazalo pri označevanju nepremičnin. Te zaplete je predvidela tudi UD, zato je v njej zapisano, naj pristojni organ države članice organu izdajatelju druge države članice na njegovo zahtevo zagotovi informacije, zlasti iz zemljiške knjige, matičnih knjig in registrov, v katere se vpišejo listine in dejstva, pomembna za dedovanje (člen 66(5)). Namesto tega se priporoča, da navodila za vpis podatkov o nepremičninah organu izdajatelju prenesejo že prosilci za izdajo potrdila oziroma je priporočljivo te podatke napisati že v zahtevi za izdajo potrdila. Največji izziv v praksi so tako povzročala nemška potrdila, ki (identifikacijskih) podatkov o nepremičnini niso vsebovala.

V zadevi Višjega sodišča v Kopru, sklep CDn 196/208, je predlagateljica predlogu za vpis v zemljiško knjigo priložila EPD, ki ga je izdalo nemško sodišče, v EPD pa so bili navedeni le podatki o dedinji in njenem deležu zapuščine. Prvostopenjsko sodišče je vpis zavrnilo, ker v EPD nepremičnina ni bila navedena. V postopku odločanja o pritožbi je višje sodišče zapisalo, da bi razlaga, za katero se zavzema sodišče prve stopnje, pomenila, da na podlagi EPD, ki jih izdajajo nemška sodišča, nikoli ne bi mogli izvesti vpisa v zemljiško knjigo. To pa je, kot pravi pritožbeno sodišče, v nasprotju z UD, pa tudi v nasprotju z javnim interesom. Po mnenju sodišča bi bilo v nasprotju z načeli, na katerih temeljijo UD, ZD in ZZK-1, če bi na predlagatelja (dediča) prevalili posledice razlik med pravnimi sistemi oziroma če zaradi razlik v teh sistemih vpisa ne bi mogli opraviti. Sodišče se opira tudi na 81. točko uvodnih določb UD in pojasni, da bi prvostopenjsko sodišče lahko od predlagateljice zahtevalo, naj predloži dodatne informacije, na primer, naj predloži še zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega bo razviden identifikacijski znak nepremičnine in dejstvo, da je v zemljiški knjigi kot lastnica vpisana zapustnica. Gre za prelomno odločitev v slovenski sodni praksi na področju EPD, ki je bistveno olajšala položaje dedičev v podobnih primerih in začrtala tirnice za poenotenje prakse.

Sklep

Uredba o dedovanju brez dvoma pomeni bogat prispevek na področju civilnega evropskega prava in pripomore k boljšemu delovanju notranjega trga. Zlasti pa bistveno olajša položaje dedičev v primeru, ko se zapustnikovo premoženje nahaja v več državah članicah EU.

Čeprav je v uporabi že skoraj desetletje, izkušnje iz prakse kažejo na to, da med uporabniki še vedno ni dobro znana. Rešitve, ki jih UD ponuja, ne zadevajo le olajšanja izkazovanja statusa in pravic s pomočjo evropskega potrdila o dedovanju, ampak tudi možnost izbire prava, ki naj se uporabi v postopku dedovanja.

Zavedanje o uporabnosti UD bomo morali med stranke prenesti tudi odvetniki, saj so ravno naši klienti, državljani EU, tisti, ki jim je UD namenjena. Kot je stroka izpostavila²⁵ že pred leti in kot še vedno velja, bi v prihodnosti kazalo bolj izkoristiti možnosti, ki jih UD daje glede izbire prava.

---

^* Članek za Odvetniško šolo 2025, 4. in 5. april 2025 v Portorožu.

¹ Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, SL EU, L 201, 27. 7. 2012.

² Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju (ZD-C), Ur. l. RS, št. 63/2016 z dne 7. 10. 2016.

³ Rijavec V.: Čezmejno dedovanje – glavni poudarki za odvetnike, Odvetnik, št. 4 (97) – jesen 2020, str. 8–19.

⁴ Glej 9. točko uvodnih določb UD.

⁵ Glej 11. točko uvodnih določb UD.

⁶ Glej člen 1(2) UD.

⁷ Stalnega bivališča ne smemo enačiti z običajnim bivališčem (več v nadaljevanju članka).

⁸ Glej 23. točko uvodnih določb UD.

⁹ Glej zadevo C 523/07 in C 497/10.

¹⁰ https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/en/ip_14_13 (23. 2. 2025).

¹¹ Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1862/2022 z dne 23. novembra 2022.

¹² Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 64/2023 z dne 17. januarja 2023.

¹³ Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 132/2023 z dne 28. februarja 2023.

¹⁴ Glej člen 83(2) UD.

¹⁵ Glej člen 20 UD.

¹⁶ Glej člen 22 UD.

¹⁷ Glej člen 22(2) UD.

¹⁸ Glej 38. točko uvodnih določb UD.

¹⁹ Glej člen 7(1b) UD.

²⁰ Glej člen 62(2) UD.

²¹ Glej 67. točko uvodnih določb UD.

²² Glej člen 64 UD.

²³ Glej člen 65 UD.

²⁴ Glej člen 67 UD.

²⁵ Plauštajner Metelko, K.: Prva leta uporabe Uredbe EU, št. 650/2012, Pravna praksa, št. 24–25/2019, str. 18.